OŽIVLJANJE NI USPELO

Po oživljanju umorjene Mojce policist v šoku

Objavljeno 03. marec 2015 14.36 | Posodobljeno 03. marec 2015 15.51 | Piše: Aleksander Brudar
Strokovnjak Adil Huselja o travmah, ki jih ob nasilni smrti doživljajo policisti.
Mojco Temnik je njen mož v petek, 13., zvečer zadavil in jo postavil na tla med sprednjimi in zadnjimi sedeži avtomobila.

LJUBLJANA – Pred dobrima dvema tednoma je Slovenijo pretresel umor mame treh otrok Mojce Temnik, ki jo je na petek, 13., zadavil njen mož, 32-letni Silvo Temnik. Ta, v sredo je, kot smo poročali, v celjskem priporu storil samomor, se nikakor ni mogel sprijazniti z njeno odločitvijo, da si z njim ne predstavlja več skupnega življenja. Čeprav je medijska pozornost ob takšnih dogodkih usmerjena predvsem v razkrivanje podrobnosti zločina in opozarjanje na problematiko družinskega nasilja, zelo redko slišimo, kako se počutijo tisti, ki morajo po službeni dolžnosti odkrivati in preganjati takšne grozljive primere.

Občutek nemoči

Mrzel petkov večer bo laška policista, ki sta na terenu opravljala redno kontrolo prometa, verjetno zaznamoval za vse življenje. Silva sta ustavila, ker ni bil pripet z varnostnim pasom, in ga vprašala, kdo leži na tleh med sprednjimi in zadnjimi sedeži. Hladnokrvno jima je odgovoril, da je ubil svojo ženo. Temniku sta takoj odvzela prostost, eden izmed policistov pa je Mojco izvlekel iz avtomobila in jo začel oživljati z umetnim dihanjem, vendar je bilo že prepozno. In prav ta dogodek in občutek nemoči, ko je videl, da Mojci ni več pomoči, ga je tako pretresel, da o tem še danes ne more govoriti.

Adil Huselja, ki znotraj Sindikata policistov Slovenije vodi projektno skupino za psihosocialno zaščito, nam je povedal, da je bil za moža v modrem prvi šok že to, da sta pri rutinski kontroli prometa pri vozniku naletela na truplo. »Druga stvar je občutek nemoči, ker je policist, ko je ugotovil, da voznik prevaža ženo, ki jo je zadavil, poskušal pomagati in ji začel dajati prvo pomoč in jo oživljati, a je ugotovil, da ji žal ne more več pomagati,« razloži višji policijski inšpektor, ki se po 30 letih dela v policiji zadnjih pet let ukvarja s psihosocialno pomočjo možem v modrem.

Na srečo se lahko obrnejo na psihologe v policiji in tudi na psihosocialno pomoč znotraj Sindikata policistov Slovenije oziroma na Huseljo. Čeprav se od njih pričakuje, da se jih stresni dogodki ne bodo dotakniti, saj so se sami odločili za takšno delo in morajo biti zato na vse pripravljeni, pa se policist, kot poudarja Huselja, na travme, ki jo doživlja zaradi dogodka, nikoli ne more v celoti navaditi. »Travma včasih koga tako zaznamuje, da zaradi tega zapusti policijo,« razloži sogovornik in doda, da tudi tukaj velja, da se posamezniki različno odzivajo na tovrstne situacije. »Doživljanje travme je odvisno od genetike, čustvene pismenosti, psihofizične kondicije, razumevanja in izkušenj,« našteje. Prav zato je pomembno, da policisti vedo, da lahko v službi ob stiskah poiščejo pomoč.

Grozljiv umor s samomorom

Spomni na primer umora in samomora v kraju Kočice novembra lani, ko je 61-letni Anton Božičko najprej ustrelil 37-letno zunajzakonsko partnerico Pavlino Kajba in v istem prostoru na njenem domu še sebe. »Tisti dogodek je bil storjen z lovskim orožjem, tako da položaj, na katerega so naleteli policisti, ni bil prijeten. Deli trupel so ležali po vsem prostoru, in če policist tega ni navajen ali se prvič srečuje s primerom, je zanj lahko to precej šokantno,« pravi. Še danes, pol leta potem, ko je 26-letni Dušan Petrovčič sredi Litije med redno kontrolo prometa v glavo ustrelil policista Damijana Kukoviča, ta je nekaj dni zatem zaradi poškodb umrl v bolnišnici, več strelov je usmeril tudi proti policistu Petru Jelencu, ki pa se jim je s kritjem za službenim vozilom izmaknil, je dogodek še vedno močno zasidran v spominu policista in njegovih kolegov. Na vprašanje, kako so vpleteni, predvsem Jelenc, doživljali dogodek, Huselja odgovori: »Hudo. Policist do konca življenja tega ne bo pozabil, pa ne samo tisti, ampak tudi vsi kolegi in kolegice iz enote. Čisto vsi so bili prizadeti. Vsi se zavedamo, da je policijsko delo nevarno, ne pričakujemo pa, da bo pri normalnem vsakdanjem postopku nekdo potegnil orožje in ustrelil z namenom usmrtitve,« razloži sogovornik. Pri takšnih dogodkih je nevarno predvsem, da policiste na neki način zaznamujejo in prizadenejo, posledično pa vplivajo na njihovo delo in počutje. »To je nevarno, saj lahko policisti v naslednjih postopkih, ko se srečajo s podobnimi primeri ali okoliščinami, vsakdanje okoliščine doživijo povsem drugače, ker imajo v mislih tragični dogodek. Vprašajo se – kaj pa če bo nekdo potegnil orožje?«

Tudi policist je človek

Sogovornik na koncu pove, da travma, ki jo ob tragičnih dogodkih doživljajo policisti, nikakor ne pomeni pomehkuženosti policistov. »Zavedamo se nevarnosti poklica, ker smo ljudje, imamo družine, partnerje in otroke, in se sprašujemo, kaj če se to zgodi meni. Potem lahko doživljamo osebno stisko in samospraševanje – je to tisto, česar si želim, še želim pomagati ljudem?« In tudi policist je na koncu le človek. »Ali bi želeli imeti takšnega policista, ki nima nič empatije v sebi, nobenih čustev? To bi bil že robot. In bog varuj, da nas takšni ljudje ustavljajo na cesti in skrbijo za našo varnost,« sklene Huselja.

Deli s prijatelji