KOPER – Zdaj 63-letna Koprčanka je pred dvema desetletjema, ko je ovdovela, stopila k znani vedeževalki Vlatki Kozlovič, da bi slišala kaj spodbudnega o svoji prihodnosti. Sčasoma, ko se je izvlekla iz najhujše žalosti, je zahrepenela po novem partnerstvu. Obetala ji ga je po svojih videnjih tudi Vlatka.
Pred petimi, morda šestimi leti je vsa navdušena prihitela poročat: »Spoznala sem elegantnega, šarmantnega, izobraženega ločenca, svetovljanskega upokojenega kapitana dolge plovbe s Hrvaške, pravega kavalirja markantne vitke in visoke postave. Tudi premožnega, saj vozi mercedesa ter ima tri hiše – v Novi vasi pri Poreču, v Hamburgu in še v Španiji.«
Vse v superlativih.
Nakar je vedeževalka izstrelila: »Ime pa mu je Emilio Velizio in sta se spoznala v koprskem nakupovalnem centru!«
Vdova ji je vsa očarana in blažena pritrdila, potem pa kot hladen tuš slišala Vlatkino svarilo: »Tale ni moški za vas iz mojih videnj. Na široko se mu ognite – sicer boste zanesljivo zabredli v zelo hude težave.«
Pregon zaradi goljufij
Vlatka se je o imenitnem in očarljivem zapeljivcu, ki starta na osamljene ženske med 55 in 65 leti, naposlušala že od številnih ločenk in vdov. Zato ga je želela še sama spoznati. Z eno izmed njegovih občudovalk se je zmenila, ko bo z Emiliem v barčku, da pride kakor naključno mimo in prisede.
Rečeno, storjeno, se spominja Vlatka: »Mene je poskušal šarmirati, rekoč, da pravkar prihaja z buzetske banke, kjer je dvignil denar. Segel je v žep in pomahal s svežnjem bankovcev po 500 evrov. Kar me je le še utrdilo v že spoznanem – da imam pred seboj bahavega nastopača. S tisto potezo mi je o sebi dal vedeti vse. Spila sem kavo in se poslovila.«
Še mnogo opozorjenih se Hrvatovim limanicam ni zmoglo upreti. Vse, ki jih je očaral, pa tudi niso mogle slišati Vlatkinih svaril, ker je niso obiskovale.
Koliko osamljenih žensk mu je nasedlo, ve le on. Vodil jih je k sebi, a spretno, da ni nobena slutila, da hkrati ljubimka še z več drugimi. Zahajal je seveda tudi k njim domov, se pustil predstavljati svojcem in bližnjim na splošno.
Velika večina, če ne celo vse, prihaja zdaj na svetlo, so bile opeharjene ne le čustveno, ampak tudi denarno. Sanje kot iz bajke so se jim sesuvale bolj ali manj kruto. Večina je nad njim obupala in odnehala, ker si je pri njih izposojal, pa nikoli vrnil. Denar jim je izvabljal tako, da je govoril, da ga potrebuje le na kratek rok: za nujno popravilo neznosno bolečih zob, za popravilo mercedesa, za bolno mamo (ki je nobeni ni predstavil, saj je bila, kot se je pozneje izkazalo, že pokojna), za gradbena dela na hiši, za nepremičninske nakupe...
Tako je ravnal leta in leta. Ko so po dolgih moledovanjih dojele, da dolgov ne bo poravnal, se je skoraj vsaka tiho umaknila. Take je pustil pri miru.
Vse drugače se godi onim, ki odločne vztrajajo, da hočejo svoj denar nazaj. Pripovedujejo, kako često ponoči prejemajo z neznanih telefonskih številk grozilne klice, nenapovedan jih obiskuje, sramoti v domačem okolju, grozi jim s fizičnim nasiljem, eni je razbil kuhinjski pult itd.
Da se mu ne bo več pustila poniževati, se je, kolikor je znano, prva odločila pravnica z Gorenjske. Njegove goljufije je uradno naznanila, nakar je tožilstvo zoper Emilia sprožilo pregon po uradni dolžnosti. On pa je krenil v protinapad – zasebno jo toži, češ da ona dolguje njemu. Kaj je res, ta čas tehtajo na dveh okrajnih sodiščih, koprskem in radovljiškem, kmalu naj bi še v Pazinu.
Lepil plakate
Iščoč priče, ki bi govorile v njegov prid, je Emilio obiskal tudi vedeževalko Vlatko, ki pove: »Čez dan sem imela videnje, da me bo vdova, ki navkljub mojemu odsvetovanju vztraja z Emiliem, obiskala z velikim svetlim avtom. Še isti večer se je napovedala, da me obiščeta z Emiliem. Bil je lep dan, ko sem ju sprejela na ranču. Da sva se pred leti že spoznala v koprskem barčku, takrat ko mi je mahal s šopom denarja, se ni več spomnil. Prišel me je nagovarjat, da bi na sodišču pričala proti pravnici z Gorenjske, za kar mi je ponudil denarno plačilo. Izkazalo se je, da je bil to edini namen obiska. Čeprav sem mu pred slovesom jasno povedala, da ne bom proti nikomur govorila neresnic, smo se razšli v prijateljskem tonu. Ko pa me je pozneje na sodišču slišal kot pričo nasprotne strani, me je začel zmerjati s klošarko. Saj zmerljivka iz njegovih ust niti ne bi bila tako hudo groteskna, če ne bi ene svojih žrtev, potem ko jo je obral za večdeset tisoč evrov, dobesedno pognal med klošarje. Duševno povsem zlomljena je pristala v psihiatrični bolnišnici, kjer bo, povedo sorodniki, ostala do konca življenja. Njena tragedija pretrese vsakogar.«
Vlatka sklene: »Iz vsega, kar sem ga slišala, tudi pred sodnico, gre za človeka, čigar ravnanje z ženskami lahko opredelimo kot naravnost patološko.«
Prav zaradi sodne pravice so se ogoljufane gospe začele povezovati. Še neznane sotrpinke obenem vabijo, naj se opogumijo in se zavzamejo za svojo pravico.
O Emiliu so nam osmoljenke zaupale še marsikaj, vse samo slabo. Da bi slišali še njegovo plat zgodbe, smo ga poiskali na naslovu Magrini 30, Nova vas pri Poreču. Čeprav naj bi imel še druga bivališča, je sodnici, ki se ji je predstavil kot Emilio Velić Enver, povedal le tega. Na naše zvonjenje je odprla drobnejša gospa. Stoječim pred zunanjim vhodom na obzidani vrt nam je s hišnega praga razložila, da Emilia ni doma in se tisti dan zagotovo še ne bo vrnil. Kdaj pa se bo, da nič ne ve. Zaprošena za njegovo telefonsko številko je rekla: »Ne morem vam je dati, ker je niti sama nimam.«
Pa bi z Emiliem radi govorili tem bolj, ker se na sodišču predstavlja v diametralno nasprotni luči, kot ga prikazujejo njegove bivše izbranke. Želeli smo ga slišati tudi zato, ker je, ko smo o njem pisali že pred poldrugim letom, zatrdil, da so vsi očitki na njegov račun »čista laž« in »neresnica najvišje stopnje«. Pritrdil je, da je res komunikativen in mu ni težko navezovati stikov, »a nikoli z izkrivljenim ciljem za izkoriščanje kogar koli«. Zagotavljal je: »V življenju nimam problemov in tudi ne razloga, da bi se o problemih pogovarjal.«
Če tedaj še ni bilo dovolj razlogov za pogovor, so ti medtem dozoreli.
Hvalil se je, kako jo sramoti
Vlatka: »Emilio se je ob obisku na ranču med drugim hvalil tudi s tem, kako je v okolici službe in na sprehajališčih ob zelo promenadni reki lepil žaljive plakate o pravnici. Rekla sem le: 'Ja, saj časa imaš pa res dovolj.'«
