LJUBLJANA – Mladoletnik je v sredo, 2. januarja letos, malo po 10. uri skočil z ljubljanskega Nebotičnika. 15-letni gimnazijec je padel na avtobus mestnega prometa, pri čemer je bila lažje ranjena ena izmed potnic: nesrečnik je zaradi hudih poškodb po padcu umrl.
Spletna žalna knjiga
Dva meseca in šest dni pozneje, v petek, 8. marca, je še v temi, okoli 5.30, vlak v Ljubljani v neposredni bližini križanja Povšetove ulice z železnico smrtno povozil mlajšega moškega. V smrt je šel navsezgodaj na svoj 14. rojstni dan. Zaradi nesreče je bila Povšetova med Grablovičevo in Zadružno več ur zaprta.
Dogodka bolj kot postranska podrobnost, da sta bili v obeh primerih udeleženi vozili javnega prevoza, povezuje sorodstveno razmerje umrlih – bila sta brata. Mladoletna. Namesto s polnima imenoma ju bomo predstavili preprosto kot starejšega in mlajšega.
Sošolci starejšega so na družabnem omrežju Facebook odprli žalno knjigo. Kmalu je zaradi krute in nedoumljive usode postala žalna še za mlajšega. Med naključja Gospodarja življenja lahko prištejemo tudi to, da je bila maša za dušo pokojnega starejšega brata naročena na tak datum, da je hkrati postala zadušnica za mlajšega.
Za njuno smrt je javnost izvedela iz medijskih poročil, na kratko povzetih iz policijskih poročil o obravnavanih primerih.
Samomori v našem okolju, še posebno ko gre za mlade, veljajo za tabu temo. O njej se le poredko javno govori in piše.
Opaziti in spremljati
Pred petimi leti, ko se je na Hrvaškem zvrstilo več mladostniških samomorov, je v slovenskem mediju o tematiki spregovorilo nekaj slovenskih strokovnjakov. Med njimi (zdaj že pokojni) dr. Andrej Marušič, ugledni psihiater in nacionalni koordinator za duševno zdravje.
Marušič je ob tisti priložnosti med drugim opozoril na nevarnosti daljšega trajanja depresije pri otroku: »V takih trenutkih je treba hitro ukrepati, saj se sicer lahko razvije v strahove, fobije, depresijo in anksioznost, otroka je tako strah pred šolo, da si ne upa več stopiti vanjo. To pa je že bolezen. Starši morajo biti ves čas opazovalci svojih otrok, da pravočasno opazijo spremembe. Res je, da imamo vse manj časa, spremljanje mladostnika pa ga zahteva veliko. Dejstvo je tudi to, da so tovrstne težave še vedno stigmatizirane in da o njih ne govorimo dovolj, da jih ne priznamo ter ne prepoznamo dovolj zgodaj.«
V nadaljevanju je Marušič predlagal: »Bilo pa bi dobro, da bi se določilo, da je na vsaki šoli v šolskem letu določeno število ur pouka, namenjenih človeku – za varnost pred samomorom. Pri tem bi morali sodelovati vsi resorji, od zdravstva do sociale, psihologov ...«
Ko smo se v preteklih dneh zglasili pri ravnateljici osnovne šole, je povedala, da gre za občutljive zadeve, o katerih skoraj ni mogoče govoriti, ne da bi posegli v pravico do zasebnosti. Najbolj pa nas je presenetila s tem, da o žalni knjigi in zapisih na facebooku ne ve popolnoma nič. Zatrdila pa je, da so imeli otroci za pogovarjanje, če so hoteli, na voljo tako učitelje kot strokovne službe, o čemer so pisno obvestili tudi njihove starše – a posebnega zanimanja naj ne bi pokazali.
Nočna mora sošolcev
V žalni knjigi za tragično preminulima bratoma je prijatelj mlajšega od njiju tisti nesrečni petek popoldne povabil sošolce, naj pridejo prižgat sveče. Na predlog, da prinesejo vsak po eno, so se odzvali množično, čeprav je bilo vsakomur med njimi težko v duši oditi na kraj tragedije.
Po izpovedanem sočustvovanju z očetom in mamo – videli so ju, ko sta v ponedeljek prišla v šolo – je mlade duše vznemirila novica, da smejo na pogreb samo pokojnikovi najboljši prijatelji. Kdo jih bo določal, so se vpraševali, tem bolj, ker so na pogreb starejšega lahko prišli vsi njegovi sošolci. Na facebooku se je kar zakresalo ob navedbi nekaterih govoric, ki so šle od ust do ust in naj bi bile lažne. Razširjale pa so se, taka je zakonitost, zaradi pomanjkanja pravih informacij. Marsikoga je zaskrbelo tudi za usodo mlajše sestrice obeh pokojnih bratov.
Sledilo je pedagoško posredovanje: »Joj, joj, otroci ... pogovarjajte se v živo, ne na fbju. Pogovarjajte se s starši, z učitelji, s svetovalnimi delavci, ki jih je na šoli veliko. Povejte, da bi se radi o tem pogovarjali, povejte razredniku, pa bo. FB res ni primerno mesto za taka neprimerna ugibanja. Če želite, lahko tudi jaz vašo željo posredujem naprej. Če želite, se lahko pogovorite tudi z mano.«
Sklenimo z osnovnošolčevimi besedami: »To je pa res nočna mora za vse nas.«
Nato je dodal: »Sošolec, počivaj v miru.«
