Junak vojne za Slovenijo je ustrelil svoje dekle in njene starše ter razstrelil še sebe

LOG PRI SEVNICI – Žrtve 21-letnega Vojka Kotnika, pripadnika Teritorialne obrambe Slovenije, junaka osamosvojitvene vojne, so bili 53-letni Jože in 44-letna Jožica Mlakar ter njuna 18-letna hči Benedikta. Vojko Kotnik si je po pokolu sodil sam. Razstrelil se je z bombo. Zadnjega julija bo minilo 24 let od tragičnega dogodka, ki je pretresel ljudi v Posavju in po vsej Sloveniji, a krvava sled se je neizbrisno vtisnila v spomin svojcev, prijateljev in vseh, ki so poznali družino Mlakar. Čeprav velja, da čas celi rane, okoliščine, ki so privedle do krvavega obračuna, nikoli niso bile povsem pojasnjene, kar svojce še vedno boli.

Žrtev nič na svetu ne more vrniti v življenje, prav tako se je bilo težko sprijazniti z realnostjo. Še veliko let po dogodku je Božena Kralj, sestra pokojnega Jožeta Mlakarja, ki je takrat prevzela skrb za nečaka Joca, edinega preživelega člana Mlakarjeve družine, dejala, da ne bo mirna, dokler resnica ne bo prišla na dan. Spraševali smo se, na katero, čigavo resnico je čakala. Zdaj, po skoraj četrt stoletja, so se svojci zaprli vase, o krvavem dogodku nočejo razpravljati v javnosti, kajti vsako odpiranje ran prinaša nove bolečine. Po drugi strani časovna oddaljenost še ni ustavila vseh govoric. Kdo je zares kriv za zločin? O tem je težko soditi, še vedno je veliko vprašanj, na katera razen ugibanja ni odgovora. Še tako poglobljeno brskanje lahko sklenemo le z ugotovitvijo, da je edina in prava resnica za vselej zakopana. Ostane le to, da ponovimo, da zgodba o Vojku in Benedikti nikakor ni zgodba o Romeu in Juliji, kot so hoteli prikazati nekateri.

Ljubezen ali bolezen?

Dan, ko se je Vojku Kotniku, odlikovanemu pripadniku teritorialne obrambe, utrgalo in je z rafali iz trofejne avtomatske puške na Logu pri Sevnici sejal smrt, mnogi še vedno imenujejo krvavi petek. Po poboju družine Mlakar je krvavi ples sklenil z ročno bombo, ki jo je aktiviral tik ob svoji glavi. Kot rečeno so se v javnosti pojavile različne zgodbe o vzrokih, ki so pripeljali do usodnega obračuna, a dogajanje nikoli ni bilo dokončno pojasnjeno. Ostalo je pri tem, da naj bi Vojka Kotnika vodilo bolestno ljubosumje, za kar pa ni imel razlogov. Nekateri so celo poskušali krivdo naprtiti žrtvam, češ da je Kotnik pobesnel, ker so Didini (tako so klicali Benedikto) starši nasprotovali njuni zvezi.

Analize dogajanja so pokazale, da je bil Vojko Kotnik res bolnik. Bolnik, ki pa je imel dostop do orožja. Fant, ki se je izkazal s pogumom v osamosvojitveni vojni za Slovenijo, mladenič, ki je iz spopada z jugoslovansko vojsko domov prinesel trofejno orožje, ki je pozneje sejalo smrt. Mlad vojak se je večkrat zatekel po psihološko pomoč, to ni bila skrivnost. Z njim se je, tudi zaradi težav v odnosih z dekletom, ukvarjala vojaška psihologinja v enoti v Cerkljah, kjer je bil zaposlen. Da je bila psihološka obravnava neuspešna, je bilo očitno, vendar bi težko pripisali krivdo le tem neučinkovitim pogovorom. Dejstvo je, da so v teritorialni obrambi zatajili na celi črti. In posledica naj bi bila še ena smrt; psihologinja, ki se je trudila z vojakom Kotnikom, naj bi po tragediji na Logu del krivde naprtila sebi, in dve leti po dogodku naj bi si sodila sama. Razjedal naj bi jo močan občutek krivde.

Sorodniki žrtev so poskušali opozoriti TO, da so soodgovorni za ravnanje njihovega pripadnika, a ostalo je le pri besedah. Izgovor naj bi bil, da je Kotnik moril v vojaški uniformi, potem ko je samovoljno zapustil vojašnico. Tudi pozneje nihče od vojske ni čutil potrebe, da vsaj povpraša, kako živi edini preživeli član družine, komaj petnajstletni Didin brat Joco.

Petek, 31. julija 1992

V hiši na Logu številka 104 so bili skupaj Jožica, Jože in Didi Mlakar ter njen fant Vojko Kotnik. Kako so se srečali, še danes ni jasno. Dejstvo je, da se je tega dne krvavo končala zgodba o triletni ljubezni med mladima človekoma, ki sta poskušala zaživeti skupaj, a je bilo vmes preveč ovir. Vojko je namreč uveljavljal popolno lastništvo nad dekletom, ki še ni končala šolanja in si je želela študirati ter biti uspešna v življenju. Zaradi nenehnega sumničenja in pritiskov je Didi pravzaprav živela v stalnem strahu, bolj kot zase se je bala za starše in 15-letnega brata. Vojko je že prej večkrat grozil vsem po vrsti. Prepričan je bil, da dekletovi starši nasprotujejo njuni ljubezni, in ni prenesel opozoril, da mora Didi najprej končati šolanje, šele potem bosta lahko razmišljala o skupnem življenju. Nihče razen staršev se ni odzval na njegovo ravnanje poleti 1992, ko je z grožnjami prepričal dekle, da se je preselila v njegovo stanovanje v Brežicah, ki mu ga je dodelila teritorialna obramba. Didi se je morala, pod prisilo, mesec pred tragedijo celo skrivaj poročiti z njim. Starši so slutili, da hči vse počne pod pritiskom in grožnjami, na poveljstvu v učnem centru Cerklje pa so lahkotno odgovarjali, da je to pač Kotnikova zasebna zadeva. Kljub temu je nesrečna vojaška psihologinja staršem ponudila pomoč.

Starši nekaj tednov niso vedeli, kje je hčerka, ko so končno izvedeli naslov, je nečakinjo obiskala teta Božena Kralj. Takrat je prvič videla Vojka Kotnika. Didi ji je med vrati prišepnila, da tam ni prostovoljno, da se boji za starše, zato ne more zapustiti Vojka. Tri dni pred zločinom je na željo staršev posredovala psihologinja iz učnega centra, naslednji dan, v sredo, 29. julija, pa je Didi klicala iz Krškega. Očetu je povedala, da se skriva, da ni spala doma in da potrebuje pomoč. V četrtek so šli k Didi v Brežice starši, psihologinja in Vojko; on z izgovorom, češ, Didi sama ne bo odklenila vrat! Res je bila zaklenjena v stanovanje. »Zakaj nam ne bi odklenila?« so jo vprašali. »Ker nimam ključa,« je odvrnila Didi. Bila je kot v zaporu. Po tem dogodku je Vojko v pogovoru s psihologinjo zagotovil, da bo vse v redu, očitno pa je že skoval načrt. Usodnega dne so se starši spet odpeljali v Brežice po Didine stvari. Od tu je vse zavito v temo; nekdo je telefoniral Vojku, ta je predčasno zapustil delovno mesto, se odpeljal v Brežice in verjetno razdražen, ker ni našel Didi, odšel na Log. Tam se je zgodilo... V Mlakarjevi hiši so se znašli starši, Didi in Vojko, doma je bila tudi Didina stara mati. Brat Joco je dan prej s teto Boženo odšel na morje. To mu je rešilo življenje.

Sejal je smrt

V nekem trenutku se je Vojko odpravil iz hiše, rekoč, da gre po svoje starše, ki živijo komaj dvesto metrov stran. Da se skupaj pogovorijo. Z avtom se je zapeljal do doma staršev in vzel avtomatsko puško, vojni plen, še vedno zavito v jugoslovansko zastavo. Manj znano je, da se je med kratko vožnjo proti Mlakarjevi hiši z vozilom zvrnil v jarek in pot nadaljeval peš. Videli so ga otroci in pozneje pripovedovali, da je bil fant v uniformi TO zelo živčen. S puško v roki je hitel proti Mlakarjevim. Didina stara mati, ki je na podstrešju obešala perilo, je zaslišala kričanje, nato streljanje. Kmalu zatem še en pok. Šokirana je šele pozneje začela po koščkih obnavljati doživeto; od tedaj ni več stopila v prazno hišo, živo pa se spominja Vojkovega vpitja, kot bi se pognal v napad... Prizor je bil grozljiv. V kuhinji so na tleh mrtvi obležali Jožica in Jože ter Didi Mlakar, zraven je bilo truplo Vojka Kotnika.

Petnajstletni Didin brat Joco, ki je edini preživel tragedijo, je izgubil vse. V domači hiši ni mogel ostati, živel je pri stricu, nato pri teti. Nikoli ga ni obiskala socialna delavka, razen takoj po pogrebu, ko so po birokratsko popisali vse, kar je bilo v Mlakarjevi hiši. Z Jocem se ni pogovarjal nihče, po starših je dobil pokojnino in s tem je bilo za institucije sistema opravljeno. Poveljstvo, kjer je bil Kotnik zaposlen, ni zmoglo niti preprostega sožalja. In tudi škode na hiši za 10.000 tedanjih nemških mark, ki jo je povzročilo Vojkovo dejanje, ni poravnal nihče.