DEKANI – Za jasnovidko Vlatko Kozlovič iz Dekanov pri Kopru je širša slovenska javnost izvedela, ko jo je sodnica ljubljanskega okrožnega sodišča Mateja Lužovec v razpravi o umoru 21-letne študentke koprske pedagoške fakultete Uršule Jalševac, za domače in prijatelje Urške, povabila na prostor za priče. Na sodničino potezo se je del pravne stroke odzval z gromozanskim nerganjem. Takrat smo več strokovnjakov zaprosili, naj svoje negodovanje javno povedo – pa ni prav nihče zbral poguma.
Del laične javnosti se zaradi sodničinega povabila jasnovidki še naprej zgraža in trdi, da je Urško umorila njena mati Dragica Jalševac zaradi svojega verskega fanatizma. Prav v tem je okrožna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec videla motiv za to, da bi mati umorila hčer.
Krogla in orožje izpuhtela
Urška je bila pred 10 leti – v soboto, 7. februarja 2003, ob 18.50 – med pomivanjem posode v domači kuhinji smrtno ustreljena v desno ličnico. Po mnenju izvedenca balistične stroke Janeza Golje, direktorja centra za forenzične preiskave, je bila smrtonosna krogla izstreljena iz kratkocevnega orožja z razdalje 20 do 40 centimetrov, prebila je tudi okensko šipo.
Mama je povedala, da je tedaj v sosednji dnevni sobi gledala televizijo. Ob zamolklem poku – pomislila je na kratek stik pri multipraktiku – je pohitela v kuhinjo, tam pa našla na tleh krvavečo hčer.
Ne krogle ne orožja preiskovalci niso nikoli našli, sledi korakov, ki so v snegu vodile iz hiše in na katere so jih Jalševčevi opozarjali, pa so si ogledali šele, ko so se že skoraj docela stajale.
Med osumljenimi za umor je edina brez alibija ostala mama Dragica, ključni obremenilni dokaz pa smodniški ostanki na njeni desni roki. Pomenljivo je, da obrambi nikoli ni uspelo dobiti vpogleda v laboratorijsko analizo, ki je bila ključna za obsodbo. Dragičin odvetnik Borut Škerlj je poudarjal, da preiskovalna sodnica ni upoštevala ali dovolila dokazov obrambe.
Dragica, ki ni nikoli priznala zločina, ampak je vztrajala pri svoji nedolžnosti, prestaja 12-letno zaporno kazen. Odvetnik Škerlj je neomajen pri tem, da je bila obramba onemogočena in mati obsojena po krivem. Storil bo vse za obnovo sodnega postopka.
Vztraja pri Dragičini nedolžnosti
Vlatka Kozlovič se spominja: »Sodnica me je med drugim vprašala, ali poznam koga v dvorani, ki bi bil lahko udeležen v tej zadevi. Rekla je, naj pogledam po dvorani. Pogled se mi je ustavil na fantu v zadnji klopi. Ta mi je sumljiv, sem rekla sodnici. Pozneje sem izvedela, da je bil to prav fant, ki so ga povabili (tudi) na podlagi mojih videnj.«
Če je po njenem mnenju torej kriv ta fant, Vlatka odvrne: »Ta je tisti, ki o umoru nekaj ve. Prihaja z novogoriškega, na Obali sta se z Urško družila, na neki način kot fant in punca. Vsaj simpatija je bila med njima, a je ona potem prekinila. Ker ni mogel sprejeti, se je maščeval. Zgodil se je umor iz maščevanja, zanesljivo Urške ni ubila njena mati. Vidim deške moške roke, njena mati – sem jih prav pogledala takrat na sodišču, ne prej ne pozneje je nisem srečala – nima takih.«
| Roko v ogenj Krajanka Loga pri Brezovici, srečali smo jo po naključju, je povedala: »Dragica je v vrtcu varovala tudi našega otroka. Bili smo popolnoma zadovoljni, nikoli nismo imeli nič pripomniti. Res je, da je vsa družina Jalševac redno hodila k nedeljski maši, ampak niso edini na vasi. Nam se Jalševčevi niso zdeli prav nič versko fanatični. Kdo bi umoril Urško, je tudi za nas nedoumljivo. Vemo, kako je odločilo sodišče, in na to ne moremo nič reči. Sem pa med tistimi, ki bi dali roko v ogenj, da Dragica nikakor ni sposobna takšnega zločina.« |
Da bi moril prav ta fant, Vlatka ne trdi: »Ne morem reči, morala bi videti njegove roke.«
Od kod ji videnje rok, ki naj bi morile, razloži: »Ob branju članka v Slovenskih novicah o umoru sem videla žensko sedeti v dnevni, v kuhinji pa fanta temnejših las in njegove deške moške roke z manjšo srebrno pištolo. To je bilo videnje.«
Opozori: »To ni fant, s katerim je Urška hodila pred svojo smrtjo!«
O videnju je Vlatka pisala družini Jalševac: »Ko me je potem poklical Urškin oče, sem mu rekla, da moje pismo lahko dajo policiji ali odvetniku.«
Vlatka je odločna: »Fant, ki je umoril Urško, je hišo Jalševčevih poznal, vsaj dvakrat je bil že prej tam.«
Odpovedala policija?!
Pri tem, da videnja niso prosojna puhlica, se Vlatka sklicuje na dolgo vrsto primerov: »Če kdo izgine, sigurno vem, ali je živ ali mrtev. Včasih vidim tudi jasno sliko, kje naj ga iščejo. Podobno tudi za izgubljene predmete in živali.«
Svojo sposobnost je odkrila leta 1988, ko je ponoči na koprskem Markovcu voznik s stoenko trčil v zid in pobegnil: »Obvestila sem policijo in dejala, da gre skoraj gotovo za sina lastnika avtomobila, ki ga je očetu odpeljal brez dovoljenja. Ko so ga policisti našli v domači postelji, je fant trdil, da je ves čas doma spal. Prosila sem za soočenje. Ko sem ga pogledala v hrbet, kot ob nočnem begu, sem vedela: Ti si bil! Samo še Ja! je priznal.«
Za sodišče je Urškin umor končan. O tem, ali se bo kdaj razkrilo drugače, je dejala: »Ne bo se in Dragica ne bo spoznana za nedolžno. Odpovedali so policija, forenziki.«
| O jasnovidki kot priči Odvetnik Borut Škerlj, zagovornik Dragice Jalševac, je po nastopu priče Vlatke Kozlovič pred sodiščem novembra 2007 med drugim dejal: »Pričanje jasnovidke se ni razlikovalo od pričanj drugih prič, niso bile uvedene nobene parapsihološke metode niti ni razloga za preplah pravne stroke. (...) Sodišče z jasnovidko ni izvajalo dokaza za prepoznavo storilca niti ni uporabljalo parapsiholoških metod ...« Poudaril je: »Treba je dodati, da je popolno prepričanje o nedolžnosti matere, kot ga je izjavila jasnovidka, v dosedanjem postopku na sodišču potrdilo najmanj 19 prič.« In še nekaj: »Pisma 'skritega prijatelja' pokojni, zasežena v študentskem domu v Kopru, pa so pred zaslišanjem priče nakazovala celo na možnost, da je jasnovidka v pismu svojcem zapisala ne videnja, temveč lastna vedenja o storilcu.« |
