Alpinistka (31) je padla 300 metrov globoko

BOVEC – Severna Primorska. Julijske Alpe. Ob italijanski meji. Sobota – dopoldne. Sneg je že začel naletavati. Do večera ga je na Bovškem prav lepo namedlo. Po navadi, kot so nam povedali gorski reševalci, ki jim ni prav nič mar za plačilo, ampak za človeške duše, v teh prazničnih dneh – pravzaprav – nimajo preveč dela. Ali pa ga sploh nimajo. »Še posebno če je slaba vremenska napoved,« je včeraj zjutraj razmišljal Tine Cuder z Dvora pri Bovcu. Ta mož, ki ima v žepu že več kot deset vrhunskih alpinističnih odprav, tudi tistih himalajskih, predseduje gorskim reševalcem z Bovškega.

Marsikdo torej, ki hlepi po prvinski in gorski naravi, se v takšnem raje vzdrži … Le malokdo je namreč tako pogumen, da bi si upal tja gor. In v teh snežnih dneh izzvati tako sebe kot naravo.

Toda to soboto so imeli omenjeni reševalci – dela čez glavo; že ob desetih zjutraj je namreč izvedel za hudo tragedijo. Poklical ga je eden izmed treh planincev, ki se je v soboto zjutraj namenil na krožno pot, tam pod južno steno Jerebice. Pohlevno ime za ničkaj pohlevno goro, bi rekli.

»Ne, ne, sploh niso bili vsi člani našega alpinističnega odseka,« nam je dal jasno vedeti načelnik AO Rašica Matija Valič. In večkrat zapovrstjo poudaril, da niso imeli tam prav nikakršnega, kaj šele razpisanega tabora.

Trojica, alpinista in alpinistka, je začela iz Možnice, pri počitniškem domu. »Hoteli so do lovske koče,« je razodeval Tine Cuder. »Ampak to je območje strmih grap,« je nadaljeval in usmeril pogovor proti ozki lovski stezi, vseskozi po robu, ki je bila to pot za nameček še poledenela.

Na lepem ji je tam spodrsnilo. Druga dva sta to videla. Pa še vetrovno je bilo. Enaintridesetletnica z območja Trbovelj je omahnila tja daleč v prepad. »Tristo metrov globoko,« je zavzdihnil Cuder, še vedno pod vtisom poznejše in vratolomne reševalne akcije, ki je bila tudi psihično še kako naporna.

Kakšno uro so potrebovali, da je petnajst tako solidarnih vitezov, ki jim je poveljeval Cuder, prispelo do kraja nesreče, kraja – usodnega zdrsa. »Pet se nas je spustilo dol,« je opisoval. Vseskozi so bili na štriku. Vreme pa se je vse slabšalo in slabšalo.

Ob 14.30 so nesrečnico le našli. »Ta je zaradi hudih poškodb umrla že na kraju nesreče,« je zapisal vodja izmene OKC Dušan Povše.

Po skoraj debelih desetih urah so bili reševalci – končno na toplem. »Rad bi se zahvalil prav vsem!« je bil Cuder, kljub tragičnemu izidu, ponosen na svojo ekipo. Ki je – tako kot alpinistka – tvegala. »Na videz sem jih poznal, hudo mi je …«