Zvezdniku žal, da se je vrnil domov: soigralke obmetavali z rasističnimi žaljivkami
Ko je zapustil domači Glasgow in šel zasledovat igralske sanje, je v prsih Jamesa McAvoya brlelo upanje, da se bo nekoč ponosno vrnil v domači kraj. Sanjaril je, da se bo vrnil uspešen in slaven, domačini pa da ga bodo sprejeli odprtih rok.
A če so se zvezdniku franšize Možje X sanje o igralski veličini uresničile, so se tiste o topli dobrodošlici ob vrnitvi v Glasgow razblinile. Ko je marca prvič po 20 letih namreč spet stopil na deske tamkajšnjega kraljevskega gledališča, kamor je pripeljal moderno različico klasike Cyrano de Bergerac, je že po prvem večeru le čakal, kdaj bo končno lahko spet odšel. »Na oder smo šli vsak večer, a vsak večer sem lahko le razmišljal, kako si ne želim biti tu,« zdaj priznava hollywoodski zvezdnik. Čeprav so njega pozdravili z vzkliki in aplavzom, so njegove soigralke obmetavali z rasističnimi opazkami. Zgolj zato, ker so bile temnejše polti. »Bil sem žalosten, šokiran in zgrožen. Bilo je grozno. Komaj sem čakal, da Glasgow pustimo za sabo.«
Njegova ideja je bila, da se z gledališko produkcijo ustavijo v Glasgowu. A je to, čeprav so bile vse predstave v dveh tednih gostovanja razprodane, globoko obžaloval.
»Igralska zasedba je bila odlična. Vsi so svoje delo opravili briljantno. Toda ženske članice zasedbe, ki so druge barve polti, so bile na dnevni bazi tarče rasističnih opazk. Te so bile nasilne in seksualno nadvse eksplicitne,« je dejal McAvoy, ki sta ga nestrpnost in zaplankanost rodnega kraja šokirali. Zaradi njih ga je bilo sram v dno duše in je komaj čakal, da se s predstavo preselijo naprej v newyorški Brooklyn.
Zaradi šoka in sramu je o verbalnem nasilju, ki so ga trpele njegove soigralke, sprva želel molčati. A je nato zmagalo upanje, da se bo, če spregovori, kaj sčasoma spremenilo na boljše. Že vnaprej pa dobro ve, kako bodo to njegovo iskrenost sprejeli doma.
Slišati želijo, da je škotsko občinstvo najboljše. A resnica je, da sem komaj čakal, da odidem.
»Zgodba, ki jo želijo slišati na Škotskem in o njej pisati škotski mediji, je tista, kako je enemu izmed nas uspelo. Slišati želijo, da sem šel od doma in se vrnil megauspešen, presrečen. Želijo, da bi s cmokom v grlu rekel, da je ni čez domačo, glasgowsko publiko. A resnica je, da je bilo grozljivo in sem vsak dan le čakal, da lahko spet odidem.«
