BORBA ZA PROSTOST
Slovita košarkarica ga je rešila ječe
Jonathan Irons in Maya Moore sta se po zmagi še poročila. Večkratna prvakinja se je zanj začela boriti že pred 13 leti.
Odpri galerijo
Prijateljstvo je preraslo v ljubezen. FOTO: Twitter
Pred letom in pol je ena najuspešnejših košarkaric na svetu sklenila narediti premor v karieri. Pa ne zato, da bi premislila o svojih nadaljnjih korakih, temveč za nadvse plemenit cilj. Življenje je takrat sklenila posvetiti osvoboditvi Jonathana Ironsa, temnopoltega moškega, ki ga je povsem belopolta porota enotno obsodila na kar 50 let zapora zaradi domnevnega vloma in streljanja na lastnika. Brez dokazov in prič.
Maya Moore in zdaj 40-letni Irons sta pred dvema mesecema, ko je on po dolgi bitki zakorakal na prostost, dahnila usodni da, veselo novico pa sta naznanila v oddaji Dobro jutro, Amerika. Ljubezen sta skrivala pred javnostjo, da ne bi zasenčila boja za pravico, sta pojasnila, ne nazadnje se je Maya začela boriti zanj že pri svojih rosnih osemnajstih letih, ko ga je spoznala prek svojih botrov, ki so skupaj z zaporniškim duhovnikom že takrat opozarjali na neznansko krivico. Moorova je leta pozneje prizadevanja prenesla tudi na članice svoje ekipe Minnesota Lynx: med tekmami so kljub nasprotovanju klubskega vodstva nosile napise, ki so opozarjali na krivično obsojene, februarja lani pa je zdaj 31-letnica spoznala, da mora dokazovanju Ironsove nedolžnosti posvetiti še več časa, zato je uspešno košarkarsko kariero začasno obesila na klin.
Štirikratna prvakinja lige WNBA in dvakratna zlata olimpijka je tako začela vsakodnevno bitko za svobodo dobrega prijatelja, v katerega pa se je skozi leta zaljubila. Za ljubezen ni vedel nihče, a jo je Jonathan vseskozi spodbujal, naj gre v svet in živi po svoje. »Govoril sem ji, naj gre domov in pozabi name,« je povedal ganjeni Irons, ki je šele pred časom spoznal, da je mislila povsem resno, ko je zatrjevala, da je on ljubezen njenega življenja in brez njega nikoli ne bo imela pravega doma. Vzela sta se takoj julija, ko je ponosno zapustil zapahe, v krogu družine. Ironsa so 1998. po krivem obsodili na 50 let zapora za vlom in strelski napad brez hujših posledic. Prizorišče napada je bilo polno prstnih odtisov, ki niso bili njegovi, a so jih preiskovalci namerno spregledali. En sam pregled kraja zločina bi ga torej lahko rešil dolgoletne muke, opozarja Moorova, ki srčno upa, da bo njuna zgodba v prihodnje pomagala preprečevati tako grozljive pravosodne napake.
Maya Moore in zdaj 40-letni Irons sta pred dvema mesecema, ko je on po dolgi bitki zakorakal na prostost, dahnila usodni da, veselo novico pa sta naznanila v oddaji Dobro jutro, Amerika. Ljubezen sta skrivala pred javnostjo, da ne bi zasenčila boja za pravico, sta pojasnila, ne nazadnje se je Maya začela boriti zanj že pri svojih rosnih osemnajstih letih, ko ga je spoznala prek svojih botrov, ki so skupaj z zaporniškim duhovnikom že takrat opozarjali na neznansko krivico. Moorova je leta pozneje prizadevanja prenesla tudi na članice svoje ekipe Minnesota Lynx: med tekmami so kljub nasprotovanju klubskega vodstva nosile napise, ki so opozarjali na krivično obsojene, februarja lani pa je zdaj 31-letnica spoznala, da mora dokazovanju Ironsove nedolžnosti posvetiti še več časa, zato je uspešno košarkarsko kariero začasno obesila na klin.
Štirikratna prvakinja lige WNBA, dvakrat se je okitila tudi z olimpijskim zlatom. FOTO: Sharon Stapleton/Reuters
Štirikratna prvakinja lige WNBA in dvakratna zlata olimpijka je tako začela vsakodnevno bitko za svobodo dobrega prijatelja, v katerega pa se je skozi leta zaljubila. Za ljubezen ni vedel nihče, a jo je Jonathan vseskozi spodbujal, naj gre v svet in živi po svoje. »Govoril sem ji, naj gre domov in pozabi name,« je povedal ganjeni Irons, ki je šele pred časom spoznal, da je mislila povsem resno, ko je zatrjevala, da je on ljubezen njenega življenja in brez njega nikoli ne bo imela pravega doma. Vzela sta se takoj julija, ko je ponosno zapustil zapahe, v krogu družine. Ironsa so 1998. po krivem obsodili na 50 let zapora za vlom in strelski napad brez hujših posledic. Prizorišče napada je bilo polno prstnih odtisov, ki niso bili njegovi, a so jih preiskovalci namerno spregledali. En sam pregled kraja zločina bi ga torej lahko rešil dolgoletne muke, opozarja Moorova, ki srčno upa, da bo njuna zgodba v prihodnje pomagala preprečevati tako grozljive pravosodne napake.
