PARIS JACKSON

Sirota kralja popa našla mir v hipijevski komuni

Michael Jackson je hčerko naučil, da si je vse v življenju treba zaslužiti. Po njegovi smrti se je poskušala ubiti.
Fotografija: »Mislila sem, da lahko telesna bolečina malce otopi čustveno,« je dejala Paris. FOTO: Osebni Arhiv
Odpri galerijo
»Mislila sem, da lahko telesna bolečina malce otopi čustveno,« je dejala Paris. FOTO: Osebni Arhiv

Njeno otroštvo nikakor ni bilo običajno. Ne nazadnje je hčerka pokojnega Michaela Jacksona, ene od ikoničnih oseb minulega stoletja. A kdor bi sklepal, da so bila otroška leta Paris Jackson polna blišča in glamurja, da so ji izpolnili vsako željo, še preden jo je izustila ali se je morda celo spomnila, ter da je zrasla z občutkom privilegiranosti in skoraj večvrednosti, bi se krepko zmotil.


»Moj oče je verjel, da si je vse treba zaslužiti, kar je poskušal vcepiti tudi nam. Nič nam ni bilo zgolj dano. Vse smo si morali zaslužiti. Če sem si zaželela pet novih punčk, sem morala najprej prebrati pet knjig. Za vsako stvar, ki sem si jo želela, sem sprva morala nekaj narediti,« je Paris malce dvignila zaveso s svojega otroštva in dodala, da se je Michael na vse pretege trudil otrokom pokazati, da resnično življenje, življenje večine, ni to, kar živijo oni.
 

Rezala se je


Še preden je dobro shodila, že je letala z enega konca sveta na drugega, spala v najudobnejših posteljah najrazkošnejših hotelov in se lahko oblačila v oblekice najpetičnejših modnih oblikovalcev. A teh privilegijev ni smela jemati kot nekaj samoumevnega.

»Moj oče je dobro poskrbel, da smo bili izobraženi in razgledani. Poznali nismo le blišča in glamurja, pokazal nam je tudi druge plati življenja. Ne le petzvezdničnih hotelov, tudi države tretjega sveta. Videli smo ves spekter življenja, od najimenitnejšega do najslabšega.« A tudi če je pod njegovo taktirko videla tudi temačnejše plati življenja, je pri 11 okusila tisto najhujše. Paris in njena brata Prince in Blanket so namreč postali sirote, ko je kralj popa junija 2009 zaradi prevelikega odmerka protibolečinskih tablet nenadoma umrl.


»Ljudje govorijo, da čas zaceli vse rane. A to je laž. Zgolj navadiš se na bolečino. Počasi sem se naučila živeti z miselnostjo, da sem izgubila tisto, kar mi je bilo najpomembnejše in najbolj ljubo, zato nič več, kar me v življenju še lahko doleti, ne bo hujše. Z vsem se bom uspešno spopadla.« Ko ji je umrl oče, tudi sama skoraj ni preživela. Bolečina izgube je bila prehuda. Poskušala jo je vsaj nekoliko otopiti, sprva s prenažiranjem in nato z rezanjem same sebe, a pomagalo ni nič.

»Večkrat sem se poskušala ubiti. Mislila sem, bom s telesno bolečino vsaj za nekaj trenutkov pozabila na čustveno, ki me je razjedala. Nad svojim življenjem sem želela pridobiti vsaj nekaj nadzora.« Zato se je najprej zatekla v hrano in od nje postala odvisna, dokler ji bratranec ni zabrusil, da je debeluhinja. »Takrat sem to opustila, a odvisnost od hrane sem zamenjala z zadajanjem samopoškodb.«


V upanju, da bi ji uspelo ohraniti vsaj nekaj duševnega zdravja, jo je babica Katherine, pri kateri je z bratoma živela po Michaelovi smrti (na njegovo željo v oporoki), poslala v internat. A tam je šlo s slabega le na slabše, saj je postala tarča vrstniškega maltretiranja, kar ji je pustilo dolgoročne posledice.
»Diagnosticirali so mi posttravmatski stresni sindrom, še vedno me tlačijo nočne more.«
 

Našla družino


Nekako v tistem času je navezala stike z biološko materjo Debbie Rowe, kar pa je bilo le kratkega diha. Z njo ni našla tistega, kar je nevede iskala. Občutek družinske povezanosti. To je našla šele, ko se je pri 19 letih – pisalo se je leto 2018 – pridružila hipijevski komuni. Po dolgem času se ji je, obdani z novimi prijatelji, zazdelo, da ima spet družino. »Zanjo je bila to neke vrste terapija. Nase gledajo kot na družino, med njimi je močna vez. So pa tudi precej pozitivni, ne gre za omamljene alternativce. Nekatere blizu Paris je sicer skrbelo, da takšno precej izolirano življenje zanjo ni dobro, a njo je osrečilo,« je dejal vir. 

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas