Shania Twain: telo se ni želelo boriti proti bolezni
V teh dneh je zadonela sveža glasba novega albuma country zvezdnice Shanie Twain, na katerem s polnimi pljuči prepeva tudi slavospev zraku, ki ga vse prepogosto jemljemo za samoumevnega. »To je pesem hvaležnosti. Navdihnilo me je dejstvo, da je v mojih pljučih še vedno zrak,« je dejala pevka, ki je dobro vedela, o čem govori, in nikakor ne v prenesenem pomenu. Ne le, da ima precej hudo obliko astme, med covidom je celo za las ušla temu, da bi jo morali priključiti na ventilator. »V dvanajstih dneh po okužbi sem bila na pragu smrti.«
Na urgenco s helikopterjem
Kot astmatičarka je vedela, da spada v rizično skupino, vseeno pa nihče ni mogel napovedati, da jo bo okužba s koronavirusno boleznijo zadela tako močno in jo skoraj pahnila v prerani grob. »Moje življenje je bilo ogroženo. Ko sem zbolela, se je moje zdravstveno stanje hitro in vztrajno slabšalo. Moji vitalni znaki so bili vse slabši, zato so me morali po zraku prepeljati v bolnišnico.« In čeprav je ta čas zanjo nekoliko ovit v meglo, se živo spominja urgentnega poleta s helikopterjem, »bilo je kot v znanstvenofantastičnem filmu. Vse se je odvijalo kot v počasnem posnetku. Posredovala pa je posebna ekipa, nihče drug tega namreč ni mogel narediti – covidnih bolnikov nisi mogel naložiti na helikopter in jih odpeljati v bolnišnico.« In da je bilo vse še nekoliko bolj zapleteno, bolnišnične postelje, ki jih je že tako močno primanjkovalo, ni mogla dobiti ali se postaviti v vrsto zanjo, ne da bi prej bolnišnici sporočila, da ji je uspelo urediti izredni helikopterski prevoz. »Moj mož je bil paničen in ves iz sebe. Več dni je dolge ure presedel pri telefonu in klicaril naokoli, da bi mu uspelo zame dobiti bolnišnično posteljo in to uskladiti s prevozom. Ves ta čas pa mi je nenehno preverjal vitalne znake, saj ni bilo nikogar drugega, ki bi to počel. Zanj je bila to nočna mora pri belem dnevu,« pravi Shania in priznava, da bi se vse lahko končalo precej slabše, morda celo dokončno, če ne bi imela njega in bi živela bolj izolirano.
Zdravljenje s plazmo
S slabega je šlo na slabše, razvila je namreč covidno pljučnico, »tako rekoč umirala sem. Zdraviti so me začeli s plazmo, kar je k sreči učinkovalo. A žalostno je, da vsem ne pomaga.« In po prvih dneh je mislila, da bo tudi sama med temi nesrečniki, še po štirih dneh terapije s plazmo v telesu tako rekoč ni imela protiteles. »Moje telo se ni borilo, vnetje pljuč je bilo iz dneva v dan hujše. Čakala in upala sem, da bo terapija pomagala. Bila sem že precej čez polovico tega, kar lahko zame storijo, z eno nogo sem bila na tem, da me priključijo na ventilator. A k sreči je plazma po več dneh vendar začela delovati in mi je nekako uspelo prebroditi najhujše ter se izmazati.«
Danes poje o zraku, o dragocenosti vsakega vdiha in izdiha, kar še predobro pozna. A zaslovela je s pesmimi o opolnomočenju žensk, čeprav je na tihem dolga leta trpela v sovraštvu do same sebe in svojega telesa, kar je bilo posledica spolne zlorabe. Bila je namreč komaj 10-letna deklica, ko se je je očim Jerry Twain začel dotikati tako, kot se noben moški ne bi smel dotikati otroka.
»Zaradi tega sem sovražila svoje telo in si želela, da se nikoli ne bi razvila in odrasla v žensko.« To bolečino, sram in samoprezir je dolga leta le tiho nosila v sebi, pred petimi leti pa je svetu prvič priznala zlorabo. Kar je bil prvi korak na poti okrevanja. Zdaj je naredila še drugega in se za promocijo najnovejšega albuma brez oblačil nastavila fotografskemu objektivu. »Zamislila sem si najbolj neprijeten položaj, v katerem bi se lahko znašla. Zame je bilo to slikanje brez oblačil. In natanko to sem naredila. Mislim, da bi to morala storiti že davno, saj sem se tako soočila s svojimi strahovi in obrnila nov list.«
Leta 2011 se je poročila s Fredericom Thiébaudom, bivšim možem svoje nekdanje najboljše prijateljice Marie-Ann, ki je pevki speljala prvega moža Roberta.
