Po petih letih se je sprijaznil z boleznijo
Leta 2018, tri dni pred svojim 77. rojstnim dnem in slab teden pred veliko podelitvijo grammyjev, na kateri so mu izročili zlati gramofon za življenjsko delo, je zdaj 82-letni pevec Neil Diamond šokiral javnost. Sredi svetovne turneje, s katero je želel proslaviti 50 let kariere, je napovedal takojšnjo upokojitev. Razlog? Diagnosticirana parkinsonova bolezen. A čeprav so ga zdravniki s to črno diagnozo soočili že pred petimi leti, je glasbenik šele sedaj začel sprejemati to svojo neozdravljivo bolezen možganov, ki postopno jemlje nadzor nad telesom. »Z njo se ne morem boriti, zato mi ni preostalo drugega, kot da jo sprejmem. Ni zdravila, ne morem ji uiti. Sprejel sem omejitve, ki jih prinaša, kot tudi, da imam še vedno lahko tudi dobre, lepe dneve,« je dejal v enem prvih intervjujev po prelomnem letu 2018. Po grozljivem razkritju svojega zdravstvenega stanja, ki se nikoli ne bo izboljšalo, zgolj slabšalo, je Diamond izginil s scene. Kako tudi ne, ko pa se je moral spopasti z novico, ki je ni pričakoval.
»Ko mi je zdravnik povedal, kaj je z menoj narobe, tega nisem bil pripravljen sprejeti. Nonšalantno, kot da ne bi bilo nič, sem le odvrnil, da ga bom obiskal, a da imam zdaj polne roke dela in moram zato oditi.« Potreboval je dobrih pet let, da je nehal živeti v zanikanju in sprejel, kar mu je naložila usoda.
»Začel sem si priznavati, kaj se dogaja z menoj. A začuda mi je to prineslo nekakšen mir. Kot bi po orkanu, v katerega je spremenila moje življenje, zdaj zavladala tišina. In ta mi godi. Začenjam si biti bolj všeč. Od sebe in od drugih ne zahtevam več nemogočega. Prijetnejši sem.«
»Še vedno znam peti. Ko pojem, sta moje telo in um v popolni harmoniji«
Prve korake je naredil, vseeno pa ve, da je šele na začetku poti. »V redu, takšne karte sem dobil. Z njimi moram zdaj odigrati najbolje kot lahko.« Zdravstvene tegobe so mu odvzele možnost nastopanja, a kljub vsemu se bo umetniško še izražal. »Pisal bom, snemal, se posvečal raznim projektom,« pravi. »Življenje moram vzeti, kakršno pač je, in v njem uživati, biti zanj hvaležen. Še zlasti če pomislim, kako izjemno pot sem že prehodil.«
V zadnjih letih se je skril pred svetom, a se vendar razgalil bolj kot kadar koli. V broadwayskem muzikalu A Beautiful Noise, ki je na gledališke deske prišel decembra, je namreč povedal svojo zgodbo. »Ta muzikal je bil del moje psihoterapije. Bolelo je. Ni mi bilo všeč gledati sebe v nekaterih prizorih. Malce mi je bilo nerodno, malce mi je laskalo, malce me je bilo strah,« je dejal in razložil, da ni bolj strašne reči na svetu od te, da snameš fasado in pustiš svetu, da te vidi natanko takšnega, kakršen si. In prav to je storil v glasbenem šovu. »Zdaj vsi vedo resnico. Nikakršna velika zvezda nisem. Sem zgolj jaz.«
Pretresljiva izkušnja pa mu je dala tudi nekaj čudovitega. Na premieri je presenetil občinstvo, ko je nenapovedano zakorakal na oder in skupaj z igralci odpel svojo zimzeleno uspešnico Sweet Caroline, kar je bil zanj prvi javni nastop po razkritju parkinsonove bolezni. »Še vedno znam peti! To sem počel 50 let in v tem neizmerno uživam. Ko pojem, sta moje telo in um v popolni harmoniji.«
