NOČEJO SE POKLONITI

Po Sonji nočejo poimenovati ulice

Objavljeno 09. marec 2020 10.23 | Posodobljeno 09. marec 2020 09.24 | Piše: Veso Stojanov

V Srbiji se rojstni kraj Sonje Savić ne bo poklonil zvezdnici, ki je umrla zaradi mamil.

Sonja Savić in Rade Šerbedžija v Uni FOTO: IMDb
Zasvojenost z mamili je najbrž glavni razlog, da se občinska skupščina srbskega mesta Čačak ni odločila ene od mestnih ulic poimenovati po Sonji Savić, eni največjih igralk nekdanje Jugoslavije. Savićeva, ki je umrla zaradi prevelikega odmerka heroina septembra 2008, se je leta 1961 rodila prav v Čačku.

image
Na filmu je debitirala s 16 leti. FOTO: FACEBOOK
Čeprav je uradno sporočilo mestnega sveta, da predlog oziroma peticija, ki so jo v zadnjih osmih letih podpisali mnogi prebivalci tega mesta v osrednji Srbiji, v skupščini ni dobila potrebne večine za sprejetje, pa so poznejše objave nekaterih svetnikov na družabnih omrežjih nakazale pravi razlog zavrnitve. Način življenja Sonje Savić jih je tako zmotil, da iz moralnih razlogov niso poimenovali ulice po igralki, na ozemlju nekdanje Jugoslavije zelo priljubljene in cenjene v 70., 80. in 90. letih. Zanimivo je, da so na tej seji prižgali luč za poimenovanje kar 68 ulic v Čačku, in to po bolj ali manj znanih meščanih, za večino katerih so morda kdaj slišali le v mestu in bližnji okolici, najbolj znani rojakinji – Sonji Savić – pa niso namenili svoje ceste.

V srbskih medijih se zdaj zgražajo, kako je mogoče, da je mestna oblast kar osem let, odkar je slikar iz Čačka Mijalko Đunisijević sprožil akcijo podpisovanja peticije za poimenovanje ulice po Sonji Savić, uvrščala predlog na sejo mestne skupščine, čeprav je imela zelo veliko podpisnikov. »To govori o tem, kakšna je volja, da bi mesto pripoznalo kulturni in umetniški domet Sonje Savić,« je pred dnevi razočaran izjavil Predrag Živković, kustos mestnega muzeja, kjer je shranjena vsa umetniška zapuščina legendarne igralke. Njene predmete je leta 2011 muzeju predala Sonjina mama Mikaina Savić.

47 let je imela ob smrti zaradi prevelikega odmerka heroina.

Junakinja generacije X

Tako je igralkino zasebno življenje postalo pomembnejše kakor umetniška veličina. Bila je res posebna filmska umetnica, ki je že s 16 leti leta 1977 nastopila v prvem filmu Metuljev oblak (Leptirov oblak). Na igralsko akademijo v Beogradu se je vpisala po drugem letniku gimnazije, po debiju v Metuljevem oblaku pa je jugoslovansko občinstvo opozorila nase leta 1983 z vlogo Dečka v filmu Sladkana voda (Šećerna vodica) režiserja Bate Prelića. Takoj je dosegla kultni status med pripadniki svoje in mlajše generacije in mnogi ji priznavajo, da je s tem filmom postala urbana legenda generacije X. Kmalu je z režiserjem Slobodanom Šijanom posnela film Davitelj proti davitelju, z vlogo v filmu Una, kjer je nastopila z Radom Šerbedžijo, je z nekaterimi erotičnimi prizori pritegnila velik del moške populacije v kinematografe.

Poleg nagrade v Benetkah je prejela vrsto filmskih nagrad v Jugoslaviji in Sloveniji.

Leto pozneje je spet blestela, in sicer kot barska pevka v filmu Življenje je lepo (Život je lep) režiserja Bore Draškovića. Za to vlogo je na filmskem festivalu v Benetkah dobila posebno nagrado žirije. Igrala je še v vrsti znanih in tudi kultnih jugoslovanskih filmih: Nismo angeli (Mi nismo anđeli), Balkanski vohun (Balkanski špijun), Črna Marija, Živeti kot ves normalen svet (Živeti kao sav normalan svet), Tango je žalostna misel, ki pleše (Tango je tužna misao koja se pleše), Urnebesna tragedija.
Prejela je tudi vrsto najpomembnejših filmskih nagrad v nekdanji Jugoslaviji. Od zlate arene za najboljšo igralko na festivalu v Pulju do nagrad carica teodora in ćele kula na filmskih srečanjih v Nišu.

Dobila tudi vesno

V 90. letih je njena priljubljenost začela upadati, tudi zaradi načina življenja ji niso več ponujali vlog. Iz počasne pozabe jo je ob prelomu stoletja v ospredje spet potisnil slovenski režiser Jan Cvitkovič. Namenil ji je vlogo Sonje v svojem prvencu Kruh in mleko, zanj je leta 2001 dobil zlatega leva za debitanta na beneškem filmskem festivalu. Za vlogo gluhoneme Ide v filmu Odgrobadogroba pa ji je leta 2005 žirija na Festivalu slovenskega filma podelila nagrado vesna za najboljšo žensko stransko vlogo.

Zadnjo glavno vlogo je odigrala leta 2005 v srbskem filmu Milutina Petrovića Jug jugovzhod (Jug jugoistok). Sonja Savić, ki je bila prepoznavna po raskavem glasu ter brezkompromisnem življenjskem slogu, se je v zadnjih letih umaknila iz javnosti ter se posvečala zgolj alternativni umetnosti – eksperimentalnemu filmu, gledališču, glasbi in multimediji.




Deli s prijatelji