CENA SLAVE
Zaradi umora in bolezni potrebuje psihoterapevta
Ko ugasnejo kamere, se pevka Taraji zazre v brezno. Slava je še poglobila njeno depresijo in anksioznost.
Odpri galerijo
Dovolj ima tega, da ljudje skrivamo svoje bolečine.
Brezkompromisna. Neusmiljena. Močna in neodvisna. Takšno vidimo Taraji P. Henson, ki je v vlogi Cookie Lyon v seriji Imperij tako prepričljiva, da mnogi menijo, da ji je pisana na kožo. A v resnici se zvezdnica skoraj v hipu, ko režiser razglasi konec snemalnega dne, nemočna sesede. »Borim se z depresijo. Moja tesnobnost je iz dneva v dan močnejša, verjetno, ker se s to težavo nikoli nisem v resnici soočila,« je dvignila tančico in svetu pokazala svojo bolečino in boje z duševno boleznijo.
Ni ji bilo postlano z rožicami. Dolga leta je čutila bolečino, s katero je njen oče živel po vrnitvi iz vietnamske vojne. Vrnil se je zlomljen, dobil pa ni nič strokovne pomoči, da bi prebrodil travme, ki mu jih je pustila vojna. Nato je Taraja leta 2003 doživela najmočnejši udarec usode, ko je s tedaj devetletnim sinom Marcellom Johnsonom ostala sama – njen srednješolski fant in Marcellov oče je bil namreč umorjen.
Ni še prebolela izgube, ko je že dve leti pozneje zaradi raka izgubila očeta. Sama je morala ostati močna in se ne zlomiti, njenega sinka pa sta tragediji skoraj dotolkli. »Za sina sem začela iskati terapevta. Temnopoltega, da bi mu Marcell, ker bi bil videti kot midva, lažje zaupal. Kar pa je bilo kot lov na samoroga.«
In prav pomanjkanje temnopoltih terapevtov je bil eden izmed razlogov, da je igralka lani ustanovila fundacijo Boris Lawrence Henson Foundation, s katero želi razgraditi stigmo okoli duševnih bolezni znotraj temnopolte skupnosti. Drugi povod pa je njen oče – po njem je sklad poimenovala –, ki se je kot vietnamski veteran boril z duševnimi težavami.
»Skozi življenje hodimo zlomljeni, ranjeni, polni bolečine, a o tem ne govorimo, ker se nočemo kazati šibki. Dovolj! Dovolj imam tega, da se ljudje ubijajo in se poskušajo omrtvičiti z drogami. Vsega se ne da pozdraviti s tabletami.« Ob tem je Taraji P. Henson brez sramu priznala, da je začela obiskovati terapevta.
Poklicno je na vrhuncu, notranje pa še nikoli ni bila tako na tleh. Slava, je prepričana zvezdnica, je še dodatno slabo vplivala na njeno že tako krhko duševno zdravje. »Sprva je bila slava super. A z leti vedno bolj pogrešam zasebnost,« razglablja.
»Zelo razširjena je predstava, da je slavnim ljudem, ki imajo pozornost, denar in živijo svoje sanje, postlano z rožicami. Zmota! Ko se nehajo vrteti kamere in bleščati bliskavice fotoaparatov, se vrnem domov h kupu svojih težav. Sem namreč povsem običajen človek iz mesa in krvi. Z vsemi težavami.« Zaradi česar si je morala poiskati zdravniško pomoč.
»To je edini način, da v najtemnejših trenutkih sploh preživim. Čeprav se s prijatelji lahko pogovoriš o zadevah, ki te težijo, potrebuješ včasih strokovnjaka, ki pomaga z najrazličnejšimi vajami. Le z njegovo pomočjo lahko prideš z roba brezna, v katero strmiš.« Ob čemer pridaja, da se je na podlagi lastnih izkušenj naučila, da ni dovolj le občasno obiskovanje psihoterapevta. »Obiski morajo biti redni. Zdravljenje zahteva svoj čas.«
Pred kamerami se smehlja, za njimi pa se sesede.
Ni ji bilo postlano z rožicami. Dolga leta je čutila bolečino, s katero je njen oče živel po vrnitvi iz vietnamske vojne. Vrnil se je zlomljen, dobil pa ni nič strokovne pomoči, da bi prebrodil travme, ki mu jih je pustila vojna. Nato je Taraja leta 2003 doživela najmočnejši udarec usode, ko je s tedaj devetletnim sinom Marcellom Johnsonom ostala sama – njen srednješolski fant in Marcellov oče je bil namreč umorjen.
Ni še prebolela izgube, ko je že dve leti pozneje zaradi raka izgubila očeta. Sama je morala ostati močna in se ne zlomiti, njenega sinka pa sta tragediji skoraj dotolkli. »Za sina sem začela iskati terapevta. Temnopoltega, da bi mu Marcell, ker bi bil videti kot midva, lažje zaupal. Kar pa je bilo kot lov na samoroga.«
S slavo in pozornostjo so se njeni notranji boji še razplamteli. Foto: guliver/cover images
In prav pomanjkanje temnopoltih terapevtov je bil eden izmed razlogov, da je igralka lani ustanovila fundacijo Boris Lawrence Henson Foundation, s katero želi razgraditi stigmo okoli duševnih bolezni znotraj temnopolte skupnosti. Drugi povod pa je njen oče – po njem je sklad poimenovala –, ki se je kot vietnamski veteran boril z duševnimi težavami.
»Skozi življenje hodimo zlomljeni, ranjeni, polni bolečine, a o tem ne govorimo, ker se nočemo kazati šibki. Dovolj! Dovolj imam tega, da se ljudje ubijajo in se poskušajo omrtvičiti z drogami. Vsega se ne da pozdraviti s tabletami.« Ob tem je Taraji P. Henson brez sramu priznala, da je začela obiskovati terapevta.
Ko se nehajo vrteti kamere, se vrnem domov h kupu težav.
Poklicno je na vrhuncu, notranje pa še nikoli ni bila tako na tleh. Slava, je prepričana zvezdnica, je še dodatno slabo vplivala na njeno že tako krhko duševno zdravje. »Sprva je bila slava super. A z leti vedno bolj pogrešam zasebnost,« razglablja.
»Zelo razširjena je predstava, da je slavnim ljudem, ki imajo pozornost, denar in živijo svoje sanje, postlano z rožicami. Zmota! Ko se nehajo vrteti kamere in bleščati bliskavice fotoaparatov, se vrnem domov h kupu svojih težav. Sem namreč povsem običajen človek iz mesa in krvi. Z vsemi težavami.« Zaradi česar si je morala poiskati zdravniško pomoč.
Materinske skrbi Ve, da je njen sin dober fant. A jo vendar, tako kot vse matere, skrbi zanj. "Strah me je zanj. Svet te namreč lahko v katerem koli trenutku zagrabi in te iz dobrega človeka spremeni v pošast. Verjetno vse starše skrbi za svoje otroke, sploh, ko prižgeš dnevna poročila in vidiš, kako ljudje pobijajo nedolžne otroke. Veš namreč, da tvoj ni izjema. Da lahko zlo doleti tudi njega."
»To je edini način, da v najtemnejših trenutkih sploh preživim. Čeprav se s prijatelji lahko pogovoriš o zadevah, ki te težijo, potrebuješ včasih strokovnjaka, ki pomaga z najrazličnejšimi vajami. Le z njegovo pomočjo lahko prideš z roba brezna, v katero strmiš.« Ob čemer pridaja, da se je na podlagi lastnih izkušenj naučila, da ni dovolj le občasno obiskovanje psihoterapevta. »Obiski morajo biti redni. Zdravljenje zahteva svoj čas.«
