Za Doktorja Živaga pravi hollywoodski boj

Ljubezen se lahko rodi in cveti tudi v najbolj krutih in krvavih časih. Ta misel, ki je v ospredju epske ljubezenske zgodbe filma Doktor Živago, je očarala gledalce in prepričala kritiško srenjo, da je film ovenčala s petimi oskarji. Pripovedni časovni okvir v obdobju političnih nemirov med prvo svetovno vojno in oktobrsko revolucijo pa je moč ljubezenskih čustev, ki se zbudijo med doktorjem Živagom in Laro, le še poudaril.

Film se je kljub skoraj maratonski dolžini treh ur, na kar so spočetka sicer letele kritike, vpisal v register najboljših vseh časov, ocenjujejo pa ga tudi – upoštevajoč inflacijo od leta 1965, ko je prišel na velika platna – kot enega najbolj dobičkonosnih. Seveda gre uspeh pripisati srce parajoči zgodbi, ki je temeljila na istoimenskem romanu ruskega pisatelja Borisa Pasternaka, ki mu je njegova literarna mojstrovina, s sicer močno filozofsko noto, leta 1958 prinesla Nobelovo nagrado za književnost.

Svoje pa so gotovo pridali tudi režiserjev dotik britanskega filmarja Davida Leana ter osrednja igralca Omar Sharif kot Živago in Julie Christie kot Lara. A vendar različice, kot jo poznamo, lahko sploh ne bi bilo, saj sta se za odkup pravic za filmsko priredbo potegovala tudi velika hollywoodska filmarja, igralec Kirk Douglas in režiser Stanley Kubrick, ki bi gotovo pustila drugačen pečat. Verjetno bolj pompozen in hollywoodsko veličasten, vsaj če sodimo po njunih skupnih velikopoteznih projektih, protivojni drami Steze slave in zgodovinskem spektaklu Spartak.
 

Literarna klasika

Adaptacija zimzelene ljubezenske zgodbe, ki jo pozna ves svet, bi lahko bila kaj drugačna, če bi se je lotila Douglas in Kubrick. Slednji jo je še celo tako močno želel prenesti na veliko platno, da je menda osebno prosil Pasternaka za pravice, pri čemer se je skliceval na svoje dotedanje filmske uspehe. »Moj zadnji film Steze slave so v Belgiji, Braziliji in na Finskem ovenčali z nagrado najboljšega filma leta.


Želel bi kupiti pravice za Doktorja Živaga, stike z italijanskimi založniki knjige smo že navezali, a so se pogajanja znašla na mrtvi točki,« je Kubrick v pismu, z datumom 8. januar 1959, pisal ruskemu piscu, še drugi dokumenti pa kažejo, da so pogajanja stekla že več kot mesece prej in da sta se s producentom ​Jamesom B. Harrisom o filmski adaptaciji že dogovarjala s produkcijsko hišo Kirka Douglasa.

Ni dvoma, da je Kubrick eden najboljših režiserjev svoje generacije, a intimne ljubezenske zgodbe v tem slogu mu ne bi pripisali. Njegova želja po priredbi, kot kažejo dognanja filmskega zgodovinarja Jamesa Fenwicka, so v prvi vrsti ležala v osebni samopotrditvi. »Trenutek absolutnega uspeha za režiserja je, ko lahko snema veliko literarno klasiko na več kot 600 straneh, ki je v celoti ne razume, a jo je tako ali tako nemogoče povsem ustrezno posneti zaradi prezapletene vsebine,« je Fenwick med Kubrickovimi zapisi našel filmarjevo opombo.


Na drugi strani pa, tako sklepa zgodovinar, je Douglasova želja po snemanju imela tudi kanec politične note, saj je film želel v celoti posneti v (nekdanji) Sovjetski zvezi ter k scenariju pritegniti Daltona Trumba, sicer nagrajenega scenarista, ki pa ga je Hollywood zaradi domnevne naklonjenosti komunizmu izobčil. »V vsem tem se zrcalijo Douglasova diplomatska nagnjenja in kako je nase gledal kot na kulturnega ambasadorja ZDA.«

Na tej točki namreč velja omeniti, da Pasternak Nobelove nagrade za roman, ki so ga v Sovjetski zvezi označili za protisovjetskega, zaradi številnih zapletov ni mogel prevzeti, knjigo pa so, čeprav je bila na Zahodu uspešna, v Rusiji prvič natisnili šele leta 1998. Film pa je bil skoraj v celoti posnet v Španiji.