FESTIVAL
Tarantino dobil le pasjo ovratnico
V Cannesu zlata palma južnokorejskemu režiserju. Mati Diop kot prva temnopolta filmarka na festivalu.
Odpri galerijo
Zaradi pitbulke Brandy je z nagrado s festivala odšel tudi kultni režiser Quentin Tarantino.
V mondenem Cannesu na francoski rivieri je 11 dni vladala filmska vročica. Enajst dni prikazovanja novih filmov, sprehodov smetane filmske industrije po rdeči preprogi in prestižnih zabav ter 11 dni napetosti pričakovanja, ki je doživelo vrhunec v soboto s podelitvijo nagrad, vključujoč z najodličnejšo zlato palmo, ki je ob sklenitvi 72. filmskega festivala v Cannesu romala v roke južnokorejskega filmskega ustvarjalca Bong Joon-hoja za film Parazit.
Žirija, ki ji je načeloval Alejandro González Iñárritu, je bila soglasna. Najprestižnejšo zlato palmo dobi Bong Joon-hojev Parazit. »Letos korejski film praznuje 100 let. Cannes je dal korejski kinematografiji s tem prečudovito darilo,« je v svojem zahvalnem govoru dejal Joon-ho, ki ga je Cannes prvič spoznal že pred dvema letoma s filmom Okja.
A čeprav se je Joon-ho zdaj zapisal v zgodovino kot prvi korejski režiser, ovenčan s tem enih najvišjih priznanj sedme umetnosti, je zdaj že drugo leto zapored na slovitem festivalu najgloblji pečat pustila azijska filmografija, saj je lani z zlato palmo domov odšel japonski režiser Hirokazu Kore-eda, ki je s tekmeci pometel z dramo Tatiči.
Najvišje priznanje je sicer odnesel Bong, a najbolj je odmevala že zgodovinska zmaga francosko-senegalske filmarke Mati Diop, ki je s svojim prvencem Atlantics, v katerem se je dotaknila begunske krize skozi ženske oči, osvojila drugo najpomembnejše odličje, nagrado grand prix.
Diopova je namreč prva temnopolta režiserka, ki je bila v 72-letni zgodovini festivala uvrščena v tekmovalni program Cannesa in tudi prva temnopolta filmarka, ki je na festivalu osvojila priznanje. Sprejela ga je s sladko-grenkim priokusom – grenkim, ker se je moralo pisati že leto 2019, da se je temnopolta filmska ustvarjalka sploh prebila v tekmovalni nabor.
Med igralkami je najbolj navdušila Emily Beecham v vlogi znanstvenice v znanstvenofantastični srhljivki Little Joe, nad katero je režijsko taktirko vihtela avstrijska režiserka Jessica Hausner Beecham. Na moškem polu pa je kot najigralec slavil Antonio Banderas, ki je prepričal s filmom Dolor y gloria, polbiografskem filmu režiserja Pedra Almodovarja. »Pedro je moj mentor, prijatelja pa sva že 40 let. A vendar sem v scenariju videl in prebral stvari, ki jih prej o njem nisem vedel. V filmu se je iskreno razgalil pred občinstvom.«
Nagrado za najizjemnejšo režijo sta prejela belgijska brata Jean-Pierre in Luc Dardenne, sicer že stara znanca canskega festivala, od koder sta že večkrat odšla s takšnim ali drugačnim priznanjem, dvakrat celo z zlato palmo. Slednjo sta prvič osvojila leta 1999 za film Rosetta in nato še šest let pozneje s filmom L'Enfant, s čimer sta se prebila med elito tedaj le sedmih filmarjev, ki jim je uspel tako izjemen veliki met kar dvakrat.
Z letošnjega festivala pa sta odšla z nagrado za režijo, in sicer za film Mladi Ahmed, zgodbo radikaliziranega belgijskega najstnika, ki načrtuje umor svojega učitelja. Odličje za najboljši scenarij je romalo v roke Francozinje Céline Sciamma za lezbično zgodovinsko dramo Portrait of a Lady on Fire, ki je bila v očeh mnogih kritikov tudi resna kandidatka za zlato palmo.
Konkurenca je bila letos očitno precej velika. Tako velika, da sta nagrado žirije prejela kar dva filma, oba s precejšnjim političnim nabojem, in sicer drama Les Miserables francoskega ustvarjalca Ladj Lyja ter film Bacurau, pod katerega sta se podpisala brazilska filmarja Kleber Mendonca Filho in Julian Dornelles.
Canska žirija je za najboljši filmski prvenec označila dramo gvatemalskega režiserja Cesarja Diaza, film Nuestras Madres (Naše matere), ki je prejel nagrado Camera diOr. Posebno lovoriko, nagrado un certain regard, s katero na festivalu nagradijo manj konvencionalne filmske dosežke, pa je prejel film A Vida Invisível de Eurídice Gusmão (Nevidno življenje Euridice Gusmao) Brazilca Karima Aïnouza.
Belgijska bratska dvojica Jean-Pierre in Luc Dardenne sta z letošnjega festivala odšla z nagrado za naj režijo. FOTO: Reuters
Žirija, ki ji je načeloval Alejandro González Iñárritu, je bila soglasna. Najprestižnejšo zlato palmo dobi Bong Joon-hojev Parazit. »Letos korejski film praznuje 100 let. Cannes je dal korejski kinematografiji s tem prečudovito darilo,« je v svojem zahvalnem govoru dejal Joon-ho, ki ga je Cannes prvič spoznal že pred dvema letoma s filmom Okja.
A čeprav se je Joon-ho zdaj zapisal v zgodovino kot prvi korejski režiser, ovenčan s tem enih najvišjih priznanj sedme umetnosti, je zdaj že drugo leto zapored na slovitem festivalu najgloblji pečat pustila azijska filmografija, saj je lani z zlato palmo domov odšel japonski režiser Hirokazu Kore-eda, ki je s tekmeci pometel z dramo Tatiči.
Med igralkami je najbolj prepričala Emily Beecham. FOTO: Reuters
Najvišje priznanje je sicer odnesel Bong, a najbolj je odmevala že zgodovinska zmaga francosko-senegalske filmarke Mati Diop, ki je s svojim prvencem Atlantics, v katerem se je dotaknila begunske krize skozi ženske oči, osvojila drugo najpomembnejše odličje, nagrado grand prix.
Diopova je namreč prva temnopolta režiserka, ki je bila v 72-letni zgodovini festivala uvrščena v tekmovalni program Cannesa in tudi prva temnopolta filmarka, ki je na festivalu osvojila priznanje. Sprejela ga je s sladko-grenkim priokusom – grenkim, ker se je moralo pisati že leto 2019, da se je temnopolta filmska ustvarjalka sploh prebila v tekmovalni nabor.
Zgodovinsko zmago je dosegla Mati Diop. FOTO: Reuters
Med igralkami je najbolj navdušila Emily Beecham v vlogi znanstvenice v znanstvenofantastični srhljivki Little Joe, nad katero je režijsko taktirko vihtela avstrijska režiserka Jessica Hausner Beecham. Na moškem polu pa je kot najigralec slavil Antonio Banderas, ki je prepričal s filmom Dolor y gloria, polbiografskem filmu režiserja Pedra Almodovarja. »Pedro je moj mentor, prijatelja pa sva že 40 let. A vendar sem v scenariju videl in prebral stvari, ki jih prej o njem nisem vedel. V filmu se je iskreno razgalil pred občinstvom.«
Nagrado za najizjemnejšo režijo sta prejela belgijska brata Jean-Pierre in Luc Dardenne, sicer že stara znanca canskega festivala, od koder sta že večkrat odšla s takšnim ali drugačnim priznanjem, dvakrat celo z zlato palmo. Slednjo sta prvič osvojila leta 1999 za film Rosetta in nato še šest let pozneje s filmom L'Enfant, s čimer sta se prebila med elito tedaj le sedmih filmarjev, ki jim je uspel tako izjemen veliki met kar dvakrat.
Zaradi pitbulke Brandy je z nagrado s festivala odšel tudi kultni režiser Quentin Tarantino.
Z letošnjega festivala pa sta odšla z nagrado za režijo, in sicer za film Mladi Ahmed, zgodbo radikaliziranega belgijskega najstnika, ki načrtuje umor svojega učitelja. Odličje za najboljši scenarij je romalo v roke Francozinje Céline Sciamma za lezbično zgodovinsko dramo Portrait of a Lady on Fire, ki je bila v očeh mnogih kritikov tudi resna kandidatka za zlato palmo.
Konkurenca je bila letos očitno precej velika. Tako velika, da sta nagrado žirije prejela kar dva filma, oba s precejšnjim političnim nabojem, in sicer drama Les Miserables francoskega ustvarjalca Ladj Lyja ter film Bacurau, pod katerega sta se podpisala brazilska filmarja Kleber Mendonca Filho in Julian Dornelles.
Žirija nagradila pitbulkoKjer so zmagovalci, tam so tudi osmoljenci. Kratko je letos potegnil Quentin Tarantino, čigar film Bilo je nekoč v Hollywoodu je sicer veliko obetal, a je filmski veljak s festivala nato vseeno odkorakal praznih rok. No, skoraj praznih. Zaradi pitbulke Brandy, ki je v filmu igrala z Bradom Pittom, a ni mogla priti na festival, je Quentin v njenem imenu prevzel častitljivo ovratnico/nagrado palm dog, ki jo od 2001 podeljujejo za najboljšo pasjo igro bodisi prave živali bodisi animacije. »Zahvalil bi se žiriji, saj tako ne grem domov povsem praznih rok,« je dejal Quentin in dodal, da je že med montažo filma opazil, kako izjemna igralka je psica Brandy. To je zdaj prepoznala tudi žirija.
Canska žirija je za najboljši filmski prvenec označila dramo gvatemalskega režiserja Cesarja Diaza, film Nuestras Madres (Naše matere), ki je prejel nagrado Camera diOr. Posebno lovoriko, nagrado un certain regard, s katero na festivalu nagradijo manj konvencionalne filmske dosežke, pa je prejel film A Vida Invisível de Eurídice Gusmão (Nevidno življenje Euridice Gusmao) Brazilca Karima Aïnouza.
