STISKA

Po poskusu samomora le poiskala pomoč

Objavljeno 11. februar 2019 09.08 | Posodobljeno 11. februar 2019 09.08 | Piše: T. P.

Pri 22 letih je Evan Rachel Wood vkorakala na kliniko za duševne bolezni. Posiljena in v razmerju, polnem zlorabe, je trpela za posttravmatskim stresom.

Šele ob strokovni pomoči ji je uspelo najti notranji mir.
Tridesetica naj bi bila prelomna, kar se je za Evan Rachel Wood, ki je na pot igralske slave začela stopati že kot deklič, vsekakor izkazalo za resnično. Kajti če je do tedaj svetu kazala zadovoljen obraz in pod površjem skrivala bolečino in gorje, je z dopolnjenim mejnikom lani vendar začela stopati po poti lastnega osvobajanja.

image
Šele ob strokovni pomoči ji je uspelo najti notranji mir.

Sprva je izkričala bolečino, ki jo je že desetletje prej utrpela kot žrtev dveh posilstev in se je le še poglabljala v razmerju, polnem zlorabe, zdaj pa je priznala poskus samomora pri komaj 22 letih, pravi, da je bila to najbolj grozna in hkrati najboljša stvar, ki se ji je dogodila. Bil je namreč še prenujna budnica, zaradi katere si je poiskala pomoč in obiskala bolnišnico za duševne bolezni.
 

Napisala pismo


Posiljena je bila. Dvakrat. Ljubezen z enim od nekdanjih fantov pa ji je pokazala tudi grdo, nasilno plat. »Borila sem se s samopoškodovanjem in samomorilskimi mislimi,« je lani spregovorila o notranjih demonih, v podrobnosti pa se ni spuščala. Zdaj je v odprtem pismu zajadrala v spomine, kako so jo leta zlorabe pripeljala do tega, da si je kot mladenka z nominacijo za zlati globus v žepu poskušala vzeti življenje.

image
guliver/cover images  Prvo nominacijo za zlati globus ji je prinesla vloga v filmu Trinajst pri njenih 16 letih.

»Bilo je jutro. Počutila sem se, kot bi čezme zapeljal tovornjak. Brez razmišljanja sem pograbila telefon, poklicala mamo in ji dejala, da sem se poizkušala ubiti ter da moram v bolnišnico,« pri čemer ni mislila bolnišnice zaradi telesnih poškodb, ampak svojega duševnega stanja.

»Vse, kar sem potrebovala, je bil mir. V sebi namreč nisem bila spokojna, ampak prepredena z brazgotinami in sencami ter, morda najpomembnejše, preplavljal me je sram. Trpela sem za posttravmatskim stresom, a tega niti vedela nisem.« Tudi ker je že od otroških let živela pod drobnogledom javnosti, zaradi česar se je naučila skrivati bolečino – tako pred svetom kot pred seboj.

Z mamo ob strani je vkorakala v zasebno ustanovo za zdravljenje duševnih stisk, četudi izbira prave ni bila lahka naloga, ki bi jo lahko opravila čez noč. »Da potrebujem tovrstno pomoč, nisem želela oglaševati. Ena mojih prvih skrbi, s katero se večini ni treba obremenjevati, je bila diskretnost. Vedeti sem morala, da se o mojih stiskah ne bo pisalo, kar je bil pogoj, da se sploh začnem postavljati na noge. Nisem se mogla ukvarjati še z morebitno krutostjo popolnih tujcev.«

image
instagram Za nasmejanim obrazom je jokala.

Zaradi česar ni izbrala le zasebne klinike, ampak se prijavila tudi pod psevdonimom. »Ko sem si izbrala novo ime, sem začutila malce olajšanja,« le družina in nekaj prijateljev je vedelo, kje je in čemu. »Moja mama, brat in redki prijatelji so me občasno obiskali. Teh obiskov sem bila sicer vesela, čeprav sem se jih hkrati malce bala.«

Poskrbela je tudi, da jo je nekdo redno zalagal s cigaretami, ki jih je nato delila z drugimi pacienti. »Zaradi teh lahko postaneš izjemno priljubljen. Prosti čas smo namreč preživljali ob igranju kart in kajenju.«
 

Ne jemlje več tablet


Vsak dan v kliniki je čutila, da se ji je povrnilo nekaj notranje moči. »A na moj zadnji dan skoraj nisem vedela, ali se resnično želim vrniti v zunanji svet. Seveda sem želela oditi, a hkrati je bil to prvi kraj po dolgem času, kjer sem se počutila varno.«

image
Že od otroštva živi v soju žarometov.

Šele besede terapevtke, ki je vsak dan ocenjevala njen napredek, so jo prepričale, da se je pripravljena soočiti z resničnostjo. »Na srce mi je položila, da je šla v ta posel zaradi ljudi, kot sem jaz. Do tedaj sem sem počutila ničvredno. Prepričana, da je svetu bolje brez mene. Tedaj pa sem spoznala, da sem pomagala sama sebi. Da so mi ti ljudje dali, kar sem potrebovala, a da sem tudi jaz dala njim nekaj v zameno. Prvič se mi je zazdelo, da se morda vse resnično dogodi zaradi nekega razloga. Da mi je bilo namenjeno, da mi poskus samomora spodleti, saj moja zgodba še ni spisana do konca.«

22 je bila stara, ko si je poskušala vzeti življenje.

Zdravljenje na kliniki za duševne bolezni ji je pomagalo pri celjenju brazgotin. A se je dobro zavedala, da tedaj, ko je od tam odkorakala, še ni dobila vojne, le bitko. Še naprej je redno obiskovala terapevta, s čimer je postopno tudi prenehala jemati tablete, ki so ji jih predpisali zaradi depresije in tesnobnosti. 
Deli s prijatelji