Po ločitvi leto in pol pri anonimnih alkoholikih

Ko se ti življenje nenadoma sesuje kot hišica iz kart, se vsak s čustvenim viharjem, v katerem se je znašel, spopada na sebi lasten način. Pogosto samouničevalen. In po prav takšnih ukrepih je segel tudi hollywoodski lepotec Brad Pitt, ko ga je jeseni pred tremi leti Angelina Jolie po 12 skupnih letih – menda brez vsakršnega opozorila – udarila z ločitvenim zahtevkom. Sprva v šoku se je igralec precej klasično obrnil po ramo opore k steklenici, na katero pa se je začel tako naslanjati, da je moral poiskati pomoč. »Stvari sem pripeljal tako daleč, kot sem lahko, še celo prek, da sem se moral odpovedati svojemu privilegiju pitja alkohola,« je igralec priznal, da je tedaj, ko je šlo njegovo pitje že prek vseh meja, pristopil k anonimnim alkoholikom. In jih redno obiskoval eno leto in pol.

Brutalna iskrenost

Septembra 2016 je svet obstal v šoku, ko je hollywoodski zlati par, ki so ga mediji združili kar v eno samo celoto s skupnim imenom Brangelina, oznanil konec vroče ljubezni. »Nenadoma je razpadla moja družina,« razpleta ni mogel dojeti Brad, ki je notranje bolečine spretno skrival. Ali, bolje, utapljal, da je postal naravnost odporen pivec. »V pijančevanju sem postal že pravi profesionalec.« Česar pa ni želel dodati v svoj življenjepis, zato je vkorakal na sestanek anonimnih alkoholikov. Kar je bil začetek novega življenja. »Sedel sem z vsemi temi moškimi, ki so bili tako brutalno iskreni, kot tega še nisem doživel. Bili smo v varnem mehurčku, kjer te nihče ni obsojal, da posledično tudi samega sebe nisi obsojal. Oziroma le minimalno. Bilo je precej osvobajajoče razgaliti svoje grde plati, tudi samemu sebi.«

Alkohola se je rešil. Priznal pa tudi, da žgana kapljica ni bila edina škodljiva razvada, ki si jo je privoščil s preveliko žlico. Kot se je zaradi srčnih tegob zatekel k alkoholu, tako se je s slavo, na valu katere je začel jezditi v 90. letih preteklega stoletja, spopadal s pomočjo marihuanske omotice. »Vsa pozornost, ki sem je bil nenadoma deležen, mi je spodnesla noge. Tedaj sem se spremenil v skoraj malce puščavnika, zadeval sem se do pozabe.« A je odrasel, dozorel in sprevidel, da se nima smisla obremenjevati s tem, kaj drugi o tebi govorijo, pišejo in si mislijo. »Vse misli, dvomi, negotovosti, kakofonija v glavi – to je komedija. Absurdno, kako in koliko se s tem ubadamo, ko v resnici nima nobenega smisla. Prevelik del življenja sem se boril s tem in bil zaradi mnenj in pričakovanj drugih kot ujetnik v kletki.«