Pela trem predsednikom, prva dobila pulitzerja

Ko je poleti lani Aretha Franklin v 77. letu starosti izgubila boj z rakom na slinavki, je njen glas, ki seže v dušo, utihnil. Svet je tedaj zajela mrakobna tišina, s katero smo kraljico soula pospremili v onstranstvo. A je njena glasba v naših srcih nato spet zapela in nas pobožala, kajti glas, kot je Arethin, presega omejitve časa, prostora, generacij, celo življenja in smrti.

Brezčasnost in pomen njenega genija je zdaj prepoznala tudi univerza Columbia v New Yorku, ki že od leta 1917 podeljuje Pulitzerjeve nagrade za izjemne novinarske dosežke, od 1930. pa še posebno nagrado. Tokrat so z njo posthumno počastili Aretho Franklin.
 

Dva prvič za ženske

Že ko je kot deklica prvič odprla usta v cerkvenem zboru, je postalo jasno, da je posebna. Da ima glas, kot da ne bi bil s tega sveta. Pri 18 letih pa je z združitvijo gospela, soula in popa svetu vzela dih. V trans ni spravila le glasbenih sladokuscev, tudi glasbene kritike je spravila v zadrego, da niso našli besed, s katerimi bi opisali njeno čarovnijo.

Nepregledna vrsta nagrad je podčrtala polstoletno pevsko kariero. Ni le prodala več kot 75 milijonov albumov, s čimer se je v zgodovino zapisala kot ena najbolje prodajanih glasbenic vseh časov, pobrala je tudi 18 grammyjev, nacionalno medaljo umetnosti (National Medal of Arts) in predsedniško medaljo svobode, leta 1987 pa pisala zgodovino kot prva ženska, ki ji je uspelo priti v slovito dvorano slavnih rock'n'rolla. Zdaj pa je postala tudi prva ženska prejemnica prestižne posebne Pulitzerjeve nagrade, ki so jo pokojni pevki poklonili za njenih več kot petdeset let bogatenja ameriške glasbe in kulture.

»Izjemno priljubljena in ljubljena je tudi še po smrti. Prejela je tako rekoč vse nagrade, ki obstajajo, zdaj pa je tem dodala še pulitzerja. Neverjetno!« je o časti, ki je po smrti doletela njeno teto, dejala Arethina nečakinja in upraviteljica pevkine zapuščine Sabrina Owens, prepričana, da bi bila Aretha presrečna in globoko počaščena.

»To je le še en dokaz, da še vedno navdušuje s svojo glasbo. Njen neizmerni dar še vedno živi in navdihuje, predvsem ženske, da neustrašno hodijo svojo začrtano pot.« Pri tem se v misli prikrade pesem Respect, ki jo je sprva prepeval Otis Redding, a jo je Arethina interpretacija nato povzdignila v neuradno himno feminističnega gibanja in gibanja za človekove pravice.
 

Med izbranci

Postala je članica izjemne elite. V skoraj 90 letih od prve posebne Pulitzerjeve nagrade so teh namreč skupno podelili le 41, če odmislimo letošnjo Franklinovi, nazadnje leta 2010, ko so z njo počastili country glasbeno legendo Hanka Williamsa, umrlega leta 1953. Drugi dobitniki iz sveta umetnosti pa so še Duke Ellington, Bob Dylan, Thelonious Monk, George Gershwin, Ray Bradbury, William Schuman, Milton Babbitt, Scott Joplin, Roger Sessions, Richard Rodgers, Oscar Hammerstein II. in John Coltrane.

»Ženskim vokalistkam ne pripisujemo tolikšnih zaslug in spoštovanja kot moškim instrumentalistom. A bi morali. Franklinova je obvladala svoj inštrument, svoj glas, prav toliko, kot je, denimo, John Coltrane obvladal saksofon,« pa so zapisali pri reviji Time Magazin, ki je Aretho izpostavila kot eno iz dvajseterice najpomembnejših oseb zabavne industrije minulega stoletja.


O čemer ne nazadnje priča tudi, da je prav njen glas odzvanjal na inavguraciji ameriških predsednikov Baracka Obame, Billa Clintona in Jimmyja Carterja, pela pa je tudi na pogrebni slovesnosti borke za človekove pravice Rose Parks.