NJEGOVA ZGODBA

Ni vedel, zakaj pada po tleh

Objavljeno 15. marec 2019 21.47 | Posodobljeno 15. marec 2019 21.47 | Piše: T. P.

Če čigava, potem se njegova zgodba piše kot zgodba o uspehu, četudi morda ne klasičnem.

Že davno bi moral biti nepokreten. A Michael še vedno polno živi pred kamerami in za njimi.
Če čigava, potem se njegova zgodba piše kot zgodba o uspehu, četudi morda ne klasičnem. Zgodba igralca Michaela J. Foxa je namreč v prvi vrsti pripoved o zmagi človeške volje in uma nad krhkostjo telesa, ki ga je začelo izdajati že pri 29 letih, ko bi moral biti na vrhuncu telesne moči in pripravljenosti. Zdravniki so mu namreč postavili grozljivo diagnozo parkinsonove bolezni, še več, dali so mu največ deset dejavnih let.
image
Že davno bi moral biti nepokreten. A Michael še vedno polno živi pred kamerami in za njimi.

»Začel sem preveč piti,« je priznal prvo reakcijo, a se z boleznijo nato ni le sprijaznil, ampak je iz svojega nezavidljivega stanja poskušal izvleči čim več. Že leta 2000 je ustanovil sklad, katerega izkupički gredo v odkrivanje zdravila za to za zdaj neozdravljivo bolezen, z neupogljivo voljo in dobršno mero humorja pa še vedno polno živi pred kamerami in za njimi – čeprav bi, če bi obveljale zdravniške besede, moral biti že skoraj 20 let
nepokreten. Skratka, bije boj z mlini na veter, a vendar zmaguje.
image
instagram Poškodovana želva, ki mu je spremenila življenje, mu krasi roko.

Nedavno pa mu je že tako krhko zdravje zadalo še en udarec. Spodnje okončine je vse manj čutil, le s težavo je premikal noge, te so se včasih kar vdale, da je zgrmel po tleh. To je pripisal napredujoči parkinsonovi bolezni, a je nato odkril, da srž novih težav leži drugje. V benigni tvorbi na hrbtenjači.
 

Na operacijski mizi


Zdravstvenih zapletov ima dovolj za več življenj, pa vendar Fox ne vrže puške v koruzo. »Lani sem imel vrsto težav zaradi benigne tvorbe na hrbtenjači. Po začetnem vse slabšem občutenju nog sem začel padati. Bilo je že smešno,« se je odprl zvezdnik in dejal, da je sprva poskušal razločiti, katere težave lahko pripiše parkinsonovi bolezni in katere tujku na hrbtenjači. Nato pa se je lansko pomlad po nasvetu zdravnikov ulegel na operacijsko mizo.
image
instagram Če nima sreče pri zdravju, jo ima v ljubezni. Z ženo Tracy se ljubita že 31 let.

»Tvorba je bila benigna, a če bi jo pustil, kjer je bila, bi bile moje težave vse hujše,« česar ob siceršnjih težavah z nadziranjem lastnega telesa resnično ni potreboval.
600
milijonov je zvezdnikova fundacija zbrala za raziskave parkinsonove bolezni.


Aprilski operaciji, ki ga je za pol leta priklenila na invalidski voziček, so sledili meseci izčrpavajoče fizioterapije. A najsi je bilo na trenutke še tako težko, boleče in naporno, Fox je imel pred seboj en sam cilj – avgusta naj bi se vrnil pred filmske kamere. A mu je usoda tik pred zdajci spet na pot vrgla prepreko in mu poskušala uničiti samozaupanje.
image
Pri 57 letih si je omislil prvi – in edini – tatu.

»Zbudil sem se in odšel v kuhinjo na zajtrk, takrat sem narobe stopil in padel. Če rečem, da sem si zlomil roko, bi bilo to premalo. Dobil sem namreč 19 žebljičkov in ploščico, da so mi jo naravnali. Ta padec je bil udarec in pol moji samozavesti.«
 

Ko ni več tolažbe


A je tudi iz te lekcije poskušal potegniti nekaj dobrega. »Nisem eden tistih, ki poskušajo vse utemeljiti s klišejem, da se vse dogodi iz nekega razloga, tudi če nam je še neznan. Vseeno verjamem, da se iz stvari lahko kaj naučimo. Bolj je nepričakovana, več lahko iz nje potegnemo.« In česa se je naučil iz padca v kuhinji, ki mu je še močno razpotegnil okrevanje? »Očitno sem precejšen optimist. In morda so stvari, ki jih pričakujem od samega sebe, preoptimistične, saj pozabim vračunati napake in spodrsljaje.«
Želva s poškodovano plavutjo
Njegovo telo ni brezhibno. In morda se mu je tudi zato tako vtisnila v spomin želva, ki ji je manjkal del plavuti in je imela prek obraza brazgotino, a je še vedno plavala. »Dovolila mi je, da sem z njo plaval kakšne pol ure. Tam in tedaj sem sprejel prelomno odločitev.« Kakšno, ni izdal. Pa vendar je prav ta želva postala neizbrisen del njega. Za 57. rojstni dan, ki ga je slavil lansko poletje, si je namreč podaril svoj prvi in doslej edini tatu – želvo z odkrhnjeno plavutjo, ki mu krasi podlaket.


Z vsem, kar mu življenje vrže na pot, se spopada z optimizmom in humorjem. A se je po lanskih dodatnih zdravstvenih težavah vprašal, ali morda ni preveč optimističen. Tudi v povezavi z raziskavami parkinsonove bolezni, za katere je s svojo fundacijo zbral že več kot 600 milijonov. »Zaradi vsega, kar se mi je primerilo lani, sem se vprašal, ali nisem samemu sebi in drugim morda prodajal lažnega upanja. Ali obstaja meja, onkraj katere ni več tolažbe?« kar leži tudi v osrčju knjige, ki jo zvezdnik, sicer tudi avtor spominov, ki so šli za med, piše te dni. 
Deli s prijatelji