ANSAMBEL

Štirje kovači 
razveseljujejo že 60 let

Objavljeno 21. december 2014 23.35 | Posodobljeno 21. december 2014 23.36 | Piše: Mojca Marot
Glasbeno pot so začeli kot pravi kovači, danes pa jih je v ansamblu že sedem.
Ansambel Štirje kovači Foto: Mojca Marot

Štirje kovači so ansambel, katerega zgodba se je začela pisati davnega leta 1954. Letos slavijo 60 let glasbenega ustvarjanja, nastopanja in druženja s svojimi oboževalci. Čeprav so imeli kar več poslovilnih koncertov, pa se od odrov še ne poslavljajo čisto zares. Še bodo nastopali, seveda pa je vse odvisno od njihovega zdravja.

Stati s harmoniko na ramah polnih 60 let in še čez pač pusti posledice, zato je moral Franc Šegovc, ki je začel pri sedmih letih igrati na orglice, in to na velike, na operacijo kolkov, pa tudi hrbtenica ga več ne uboga najbolj, zato zdaj harmoniko igra sede. Drugi najstarejši član je Leopold Krajnc, klarinetist, ki ima za seboj 46 let igranja s kovači, pevka Hermina Šegovc, s katero je Franc poročen že 53 let, v ansamblu poje 42 let. Štiriintrideset let vztraja v ansamblu trobentar Viktor Vrhovnik, 24 let ritem kitarist Jože Sedar, po leto manj pa imata za seboj pevec Srečko Sedar in baritonist Zdenko Zdovc.

Veselice so trajale 
tudi po 14 ur

»Starši so videli, da imam veselje do glasbe, oče je že tako ali tako tudi sam igral trobento in me je naučil brati note, zato so me pri tem zelo vzpodbujali,« se začetkov spominja Franc Šegovc, čigar viže danes pogosto izvajajo tudi drugi ansambli, saj jih imajo ljudje radi. Mnoge, kot na primer Kam le čas beži, valček, ki je bil leta 2000 razglašen za vižo stoletja, pa so že ponarodele. Franc je bil kot edini sin ob treh sestrah sprva predviden, da bo prevzel kmetijo na Briclovem vrhu v Šentjanžu, a ga je pozneje glasba povsem omrežila. Sprva je igral zabavno glasbo v skupini Max. »Ob sredah zvečer sem hodil k sosedom poslušat radio, ki ga mi nismo imeli. Takrat pri nas tudi ni bilo kaj dosti ansamblov. Bil je en vaški kvintet, neka vrsta radijskega orkestra, bil je harmonikar Avgust Stanko, pa vokalni kvartet Fantje na vasi. Potem pa sem nekega dne na radiu slišal napoved, da bo nastopil Gorenjski kvintet, poznejši Avseniki, ki so pogosteje kot doma nastopali v tujini. In ko sem jih prvič slišal, sem si rekel, da bom take viže komponiral tudi jaz,« drobce iz zgodovine svojega življenja, ki ga je popisal tudi v knjigi Naš pobej bo muzikant, niza Franc.

Zanimivo je, da je bil Vilko Ovsenik dolga leta tudi producent Štirih kovačev, ki so prve posnetke na navadni magnetofon za oddajo Naša vas posneli kar sredi travnika, pod domačo jablano. Brez posebnih priprav. »Pa tudi za plošče, ki smo jih snemali, nismo posebej vadili,« pravi Šegovc. Danes nekateri zahtevajo tonske vaje več ur pred nastopom. »Včasih vaj ni bilo, ker tudi ni bilo ozvočenja. Zdaj pa eni že kar preveč pretiravajo in moramo biti nekje, kjer se koncert začne ob 20. uri, tam že šest ur prej,« pove izkušeni muzikant, ki je doslej skomponiral več kot 700 skladb. Dokler sami niso imeli dovolj lastnih skladb, so na veselicah, ki so nekdaj trajale po 14 ur, igrali tudi Avsenikove viže. Ko pa so imeli dovolj lastnih, so igrali samo svoje.

Prepoznaven slog

Vilko Ovsenik je nekoč izjavil, da Šegovc ne more napisati take viže kot Avsenik, Avsenik pa ne take kot Šegovc, s čimer je želel poudariti, da imata muzikanta vsak svoj prepoznavni slog. Tako ene kot druge pa so številni radi kopirali in tako se je nekoč primerilo, da je Franc dobil v roke glasbeni izdelek, ki je izšel v Avstriji, na njem pa je neki ansambel, ki je pretežno igral v tujini, njihov vodja pa je bil doma iz Koroške, imel posnete skladbe, ki so bile last Štirih kovačev. In jih promoviral kar pod svojim imenom. Tega sploh ne bi vedeli, če nam nekdo ne bi prinesel plošče, pravi Franc.

Nekoč je bila izdaja plošče tako dragocena, da si, če si jo imel, bil že skoraj podoben božanstvu. »Danes gre lahko v studio snemat prav vsak. Nekaj povsem drugega je, ko je treba igrati v živo, in takrat se pri marsikaterem izvajalcu zatakne,« pravi Šegovc, ki naslednikov, tako kot Avseniki, kjer zdaj uspešno pot svojega dedka nadaljuje vnuk Sašo Avsenik, nima. A tega, kot pravi, niti ne obžaluje, saj je tudi ustvarjanje glasbe naporna reč, seveda, če si perfekcionist in želiš delati dobro. Danes je tovrstne glasbe in izvajalcev v izobilju, zato so se je ljudje morda tudi malo naveličali, kar pa ni dobro, saj to vodi v razvrednotenje, razmišlja Korošec, ki nikoli ni verjel vedeževalkam, verjame pa, da je pomembno, kako so ob rojstvu na nebu razporejeni planeti.


Izdali so 43 plošč

»Plošča je bila včasih kot pečat ali medalja. Bila je pogoj, da si sploh prišel na radijske postaje,« pravi vodja Štirih kovačev, ki so največ albumov, do danes jih je izšlo 43, izdali pri založbah Jugoton in Helidon. Prvo so izdali leta 1965, zadnji projekt pa je izšel letos pri založbi Zlati zvoki, poimenovali pa so ga Kovaških 60 let.


Šest kovačev in kovačica

Tisočinka sekunde da nekomu pečat, ki te spremlja vse življenje, je prepričan Franc Šegovc, od septembra letos častni občan Mestne občine Slovenj Gradec, ki je bil leta 1997 okronan tudi za kralja polk in valčkov. Veliko pohval, priznanj in nagrad so v vseh teh letih prejeli tudi Štirje kovači, ki jih je pravzaprav sedem – šest kovačev in ena kovačica – in jim je ravno zaradi izvirnosti viž v poplavi ansamblov uspelo uspešno krmariti vse do danes in se povrhu obdržati prav v vrhu narodno-zabavne glasbe.

 

Deli s prijatelji