AVSENIKOVA GLASBA

Brez Golice ni veselice

Objavljeno 31. maj 2015 21.04 | Posodobljeno 31. maj 2015 21.06 | Piše: Mojca Marot
Avsenikova skladba Na Golici praznuje častitljivi jubilej, od njenega nastanka mineva 60 let.
Ansambel Saša Avsenika Foto: Produkcija Pavec

Avsenikova glasba je pred dvema letoma slavila 60-letnico obstoja, letos pa mineva 60 let, odkar je v tekstilni tovarni, v kateri je delal Slavko Avsenik, nastala skladba Na Golici, ki jo slišimo tako na veselicah kot športnih dogodkih, še zlasti v Planici. Prav njej bo posvečen letošnji festival, ki bo avgusta v Begunjah na Gorenjskem, rojstnem kraju glasbenih fenomenov, bratov Slavka in Vilka Ovsenika. Slavkov vnuk Sašo s svojim ansamblom uspešno nadaljuje glasbeno tradicijo Avsenikov doma in v tujini, in prav z njim smo se pogovarjali o glasbi, ki je prepoznavna tudi v svetu.

Je zavedanje, da ste vnuk Slavka Avsenika, ki je ustanovil in vodil enega najuspešnejših narodno-zabavnih ansamblov in z bratom ustvaril toliko odličnih skladb, breme ali prednost? Najbrž se vam zato lažje odprejo katera vrata, predvsem v tujini?

Zame je to izjemna sreča, saj sem velik oboževalec te glasbe. Že zelo zgodaj sem si zadal cilj, da mora biti prav zato vsak nastop izveden brezhibno, ne nazadnje so takšna pričakovanja ljudi. Priznam, da sem bil zato kdaj pod pritiskom. Vedno znova pa občudujem kakovost in veličino glasbe, ki so jo ustvarili moji predniki, in si zato skupaj z drugimi člani ansambla prizadevam, da jo vzdržujemo še naprej. Moje osnovno načelo je, da lahko publika uživa ob glasbi šele, ko uživamo mi, glasbeniki, ki smo na odru. Treba pa je priznati, da brez tega priimka verjetno ne bi mogel biti poklicni glasbenik.

Bojda ste se nekaj časa iskali in nihče ni verjel, da boste nekoč stopali po stopinjah svojega dedka. Menda so vas bolj mikali bobni, šele pozneje vas je očarala klavirska harmonika.

Pri osmih letih sem se začel učiti igrati harmoniko v glasbeni šoli, in to na pobudo babice Brigite. A vse šole imajo svoje obvezne programe in v tem primeru mi je primanjkovalo volje in veselja. Ko sem gledal starega očeta Slavka, s kakšno lahkoto igra, sem si mislil, nima smisla, da vztrajam. Pri dvanajstih letih pa mi je oče Gregor omogočil prvi bobnarski set in takoj sem začel igrati ob spremljavi radia. Kmalu sem poskušal sestaviti svoj prvi bend z rock glasbo, a nekako nisem imel sreče pri iskanju članov zasedbe. Po končani glasbeni šoli sem spet vzel v roke harmoniko in začel preigravati dedkove viže ter pri sedemnajstih ustanovil svoj ansambel.

Kakšni so vaši spomini na zgodnje otroštvo, ko se je vaš dedek Slavko že poslavljal od aktivne glasbene kariere? So bili med igračami tudi inštrumenti?

Res sem imel med lego kockami tudi otroško harmoniko in bas kitaro. Če se z bratom nisva igrala s kockami, sem vzel v roke katero otroško glasbilo in se pomudil pri starem atu, ki je takrat še vedno vadil tudi po štiri ure na dan. Usedel sem se k njemu in malo sva skupaj gledala program na televiziji, malo igrala. No, igral je bolj on, jaz sem se vsaj trudil.

Vpisali se niste na glasbeno šolo, ampak na turistično. Ste razmišljali, da se boste, tako kot oče, ustalili v gostilni Pri Jožovcu? Sta imela oče Gregor in mami Katarina pri tem kaj besede?

Odločal sem se med vpisom na turistično in srednjo glasbeno šolo in imel povsem proste roke. Bal pa sem se, da v glasbeni šoli ne bom igral skladb, ki bi me veselile, predvsem pa v Sloveniji ni veliko glasbenikov, ki lahko živijo izključno od nastopanja. Večina zato poleg igranja poučuje še kateri inštrument, nekateri imajo lastne studie in v njih snemajo skladbe tudi za druge ali delajo v trgovini z glasbili. Zato sem se odločil za turistično šolo, saj mi je ta smer ponujala poklic, dopolnil sem znanje iz nemščine, zaradi bližine doma pa mi je ostalo še dovolj časa za glasbo.

Pravijo, da v glasbi ni polovičarstva. Kolikokrat na teden vadite z ansamblom, glede na to, da tudi veliko nastopate?

Z ansamblom vadimo po potrebi, intenzivneje pred turnejami, snemanji ter pomembnejšimi koncerti. Rutinsko pa posodabljamo in obnavljamo program vsak mesec.

Narodno-zabavna glasba je pri nas trenutno zelo priljubljena, a kriza je pustila posledice, in predvsem kvinteti, ki so številnejši, so jo občutili bolj kot manjše trio zasedbe s frajtonarico. Bi se strinjali?

S krizo ali brez nje, na vse je vplivala enako. Res pa je, da je zasedba kvintetov vedno številnejša, a lahko zato izvajamo tudi zahtevnejše skladbe.

Slavko Avsenik in Vilko Ovsenik še vedno ustvarjata nove melodije, veliko je bilo še neobjavljenih in ste jih dobili vi. Ob tem tudi sami ustvarjate nove. Skratka, tradicija živi. Kaj je po vašem mnenju v teh pesmih, da so večne in jim ljudje doma in po svetu vedno znova radi prisluhnejo?

Ko poslušam skladbe bratov Avsenik, lahko rečem, da niso bile ustvarjene zgolj zaradi številk na albumu oziroma zgoščenki. Niso neke sezonske uspešnice, ampak nanje gledam kot na umetnine. Najprej lep, melodičen motiv, nato mojstrska obdelava in aranžma, na koncu brezčasno besedilo. Slavku in Vilku je uspelo, da nista ostala znana le na vasi, temveč sta se razvila v svetovna mojstra, ki ju pozna ves svet.

Je težko biti po vsem tem inovativen, saj tudi vi ustvarjate glasbo in za zdaj vam gre odlično od not in rok?

Kar se tiče ustvarjanja, sem še v fazi učenja in preizkušanja. Pravijo, da se spoznavamo vse življenje, zato poskušam odkriti svojo melodiko in jo približati ljudem.

Kraljica vseh Avsenikovih skladb je še vedno in bo ostala Golica. Tudi vi jo pogosto zaigrate, saj ljudje to pričakujejo od vas. In prav njej se boste poklonili z letošnjim festivalom. Kako se pripravljate, kaj posebnega čaka vse, ki bodo obiskali Begunje?

Pripravljamo se vsak dan in vsak nastop jemljem kot del priprav. Z očetom se trudiva, da bi skupaj z gosti pripravila kakovosten in zabaven program, da bomo jubilej proslavili vsaj tako veličastno, kot je veličastna Golica.

 

Bi bla moja

Ansambel Saša Avsenika je pred dnevi predstavil novo skladbo bratov Avsenik. Gre za polko z naslovom Bi bla moja, za katero so v produkciji Pavec v središču Kamnika in na Veliki planini posneli videospot. Snemalec je bil Luka Petrič, za režijo in montažo je poskrbel Jani Pavec, za masko in styling pa Nina Pavec.

 

Legenda pri legendi

Festival Avsenik, letos posvečen 60-letnici skladbe Na Golici, bo potekal od 21. do 23. avgusta v prireditvenem šotoru v Begunjah na Gorenjskem. Poleg Ansambla Saša Avsenika, Gregorja Avsenika in drugih domačih zasedb bodo nastopili številni glasbeni gosti iz domovine in tujine. Od Hišnega ansambla Avsenik, Denisa Novata, Ota Pestnerja, Lucienne Lončina, ansambla Igor in zlati zvoki, Gorenjskega kvinteta, Veselih Begunjčanov, Ansambla Zupan, Irene Vrčkovnik, pihalnega orkestra Glasbene šole Avsenik, Totega Big Banda, Perpetuum Jazzila, Avsenikovega terceta z Jožico Kališnik, Jožico Svete in Alfijem Nipičem, Kvinteta bratov Smrtnik do Klemna Koširja in mnogo drugih.

 

Deli s prijatelji