Ekstremno naporno snemanje: kar šest ur skupaj je hlinila orgazem

Eden najodličnejših filmskih festivalov na svetu, ki vsako leto poteka na francoski rivieri, je za Leo Seydoux postal kar stalnica. Od leta 2009 namreč skoraj ni bilo leta, ko ne bi kateri od njenih filmov zaživel na velikem platnu canskega festivala ter francoske igralke pripeljal na tamkajšnjo rdečo preprogo, pred štirimi leti pa je bila tudi del strokovne žirije. Zaradi dvoletnega pandemskega mrtvila se nobenega ni veselila kot prihajajočega, a je festivalski trenutek, ki ji z naskokom ostaja v najlepšem spominu, tisti, ki je povezan z romantično dramo Adelino življenje.

Bondovo dekle Lea Seydoux ni več sodelovala s Kechichem. In si tega niti ne želi. FOTO: Reuters

»To je bila najizjemnejša izkušnja. Film je zahteval eno leto mojega življenja, dala sem mu vse, spremenil je toliko stvari v mojem življenju na več ravneh,« je dejala Lea, ki se je s soigralko Adèle Exarchopoulos vpisala v zgodovino. Dosegli sta namreč nekaj še nikoli videnega. Vlogi svobodomiselne študentke umetnosti in občutljive srednješolke, ki se zapleteta v strastno ljubezensko razmerje, sta jima namreč prinesli zlato palmo, najbolj čislano priznanje festivala, ki gre običajno v roke režiserju.

A je strokovna žirija presodila, prvič v festivalski zgodovini, da gre prestižna lenta tako v roke režiserja Abdellatifa Kechicha kot tudi obeh igralk.

Nočna mora

Z Adelinim življenjem je orala ledino. Zanetila je nepojmljivo razburjenje. Z njim so se ji uresničile igralske sanje. A naj so bile še tako sladke, so bile sočasno tudi nočna mora. Igra pod Kechichevo režijsko taktirko je bila namreč nekaj, česar si nikoli več v življenju ne bi želela izkusiti.

»Kako se je lotil snemanja, to je bilo noro.« V tej oceni pa ni edina, saj so na filmarja takoj po premieri začele leteti kritike o nevzdržnih delovnih razmerah in kršenju pravic. Ali če na kratko povzamemo Lejine besede, bil je tiran. En sam prizor so morali snemati tudi stokrat, daleč nad filmsko normo, zaradi njegovega vztrajanja pri čim večji avtentičnosti in največjem odmerku realizma pa sta se zvezdnici počutili skoraj kot prostitutki. Ne le da je bilo po filmarjevih navodilih treba kaditi pravo marihuano, piti pravo pivo in točiti prave solze, tolikšno predanost je zahteval tudi pri prizorih brez oblačil, ki danes, ko so koordinatorji intime na snemanjih postali obvezni, najverjetneje ne bi dobili zelene luči.

Pred štirimi leti je sedela tudi na vročem stolčku žirije canskega festivala. FOTO: Stephane Mahe/Reuters

»Bilo je ponižujoče. Včasih sem se počutila kot prostitutka. Že res, da so okoli tebe pri seksualnih prizorih tudi tri kamere, a ko moraš hliniti orgazem šest ur skupaj – nihče ne more odmahniti z roko in reči, da to ni nič.«

A sta z Adele črto vseeno potegnili pri oralnem seksu, »prilepljeni sva imeli umetni vulvi, pred kamero pač ne seksaš zares«. Čeprav so se pri končni seksualni sceni, ki je trajala skoraj dolgih sedem minut, mnogi spraševali, tudi filmski kritiki, ali je bil odnos v tem primeru v resnici simuliran ali ne. V vsakem primeru pa je bilo snemanje noro, izčrpavajoče, že na meji zdravega razuma, če je ni celo nekoliko prekoračil. Zgolj ta prizor so namreč snemali 10 dni.