KONCERT

Priznata, da imata malo skupnega

Objavljeno 04. marec 2020 14.22 | Posodobljeno 04. april 2020 13.14 | Piše: A. K.

Udarni koncertni cikel nadaljuje medgeneracijsko druženje izjemnih kantavtorjev. Na odru bosta tokrat skupaj stala Andrej Šifrer in mlada Manca Berlec.

On je avtor številnih že ponarodelih popevk s skoraj 50 leti glasbenih izkušenj, ona pa čisto svež glas na sceni. FOTO: OSEBNI ARHIV
»To je čudna kombinacija,« pravi Andrej Šifrer o sodelovanju z Manco Berlec, s katero bosta naslednji četrtek v ljubljanskem SiTi Teatru gostila poseben koncert za 222 duš. Ko je snemal prvi album, nje še 20 let sploh ni bilo v načrtih. On je kot kantavtor zrasel na izročilu countryja, folka in kalifornijske muzike sedemdesetih let. Njej so bližje bossa nova, swing in jazz. On je družinski človek in glasbenik starega kova, ona moderno dekle svobodnih nazorov, ki osvaja z glasbeno svežino.
Andrej Šifrer je prvo skladbo posnel leta 1975, 21 let pozneje se je Manca Berlec šele rodila.


Hkrati pa ni mogoče spregledati, da je Manca ena od najbolj opaznih naslednic bogate kantavtorske tradicije, ki so jo spisali Šifrer, Domicelj, Pengov, Brecelj, Smolar, Mlakar ... Zato jo je tudi povabil k sodelovanju. »Nimava veliko skupnega, sva pa oba pesnika, ki padata na dobre rime,« doda Manca. »V resnici lahko ta generacijska vrzel prinese dober rezultat, je pa vse odvisno od naju. Bo pa to zagotovo najbolj poseben koncert v ciklu 1NA1, saj v nasprotju s predhodniki nobeden od naju ne deluje v skupini. Oba sva čista individualca. Sva ti pa jaz. Kot voda in olje. Težko se mešava,« pove Šifrer. No, še nekaj jima je skupno – dober smisel za humor. Enourni klepet na Andrejevem domu v bližini Kranja, kjer smo ju zmotili na vaji, je minil, kot bi trenil.

Med drugim smo obdelali glasbena tekmovanja. Manca je imela dobro izkušnjo že z nastopom na Talentih, kjer jo je v finale z zlatim gumbom poslal Branko Čakarmiš, eksplodirala je ob natečaju Tobačna Akustika, letos pa se je prebila na nacionalni predizbor za popevko Evrovizije. »Ema je bila super izkušnja, to je odlična priložnost, da širši Sloveniji pokažeš, kaj delaš, in da ljudje dodajo obraz k tvoji glasbi, če te poznajo le z radia. Zagotovo se bom še kdaj prijavila.« Andrej pa vztraja, da so tekmovanja za športnike, ne umetnike.
Nimava veliko skupnega, sva pa oba pesnika, ki padata na dobre rime.


»Ne maram tekmovati z glasbo, ker je preveč raznolika in subjektivna, zato sem se festivalom dolgo izogibal. Šele leta 1998 me je v nastop na Slovenski popevki s pesmijo Za prijatelje prepričal Patrik Greblo. Meni se je zdel to komad za v oštarijo, a ga je s pravim aranžmajem lepo pripeljal na Popevko. Vendar vseeno ne verjamem v tekmovanja z glasbo. Imam pa v dnevni sobi steno obloženo z zlatimi ploščami in kasetami, ki pravi, da je mojo glasbo kupilo pol milijona ljudi.« 




Deli s prijatelji