Po tridesetih letih obuja svoj slavni Hiti počasi

Nekaterim letom rečemo, da so prelomna v zgodovini človeštva, naroda ali posameznika. Včasih se zadnja dva lahko celo zlijeta v eno, a le redko s človeštvom. Leto 1990 je bilo prelomno za nemara vso Evropo, za Slovenijo zagotovo in posebno za Andreja Šifrerja, ki se je prvič odpravil na snemanje albuma čez lužo.

Čez mesec in pol se je vrnil s posnetki albuma, ki ga je poimenoval Hiti počasi, ki je bila njegova prva zbirka pesmi po sedmih letih, in zdelo se je, da so ljudje nanj pozabili. Nič podobnega se do takrat ni zgodilo, saj je bil album prodan v več kot 100.000 izvodih. Več kot desetletje zgoščenke Hiti počasi ni več na policah v trgovinah, vendar se 11. novembra omenjeni album vrača, obogaten z angleškimi različicami in skoraj 70 minutami glasbe iz Nashvilla. Pa je Šifrer vedel, da ima v rokah tako prodajno pošast?

»Kje pa! Nikoli ne veš, kako uspešen bo tvoj izdelek. Meni se je celo zgodilo, da sem ga poslušal po končanem snemanju v zgodnjih jutranjih urah in bil navdušen nad tem, kar sem slišal. Ko sem okrog poldneva odprl oči, sem brž poslušal posnetke še enkrat – katastrofa! Zdelo se mi je preveč vokala, premalo basa in nobene pesmi ni bilo med njimi, ki bi bila lahko hit. Prava dnevna mora. Bil sem razočaran nad seboj in nad snemanjem. Proti večeru smo šli s producentom spet v studio in je bilo malo bolje, no ja, precej bolje. Povedali so mi, da je to običajno, a meni se je to zgodilo prvič. Album je bil neverjeten uspeh. Novembra 1990 so (v glavnem) kaseto prodajali v šest do sedem tisoč izvodih na teden, po enem letu pa je padla stotica – 100.000 prodanih kaset in plošč, temu pa je sledila podelitev diamantne plošče. Nikoli več! Začela se je norija, ki je trajala dobra tri leta!« Tisti, ki smo Šifrerjevo norijo doživeli v zgodnji osnovni šoli, se tega obdobja pred 30 leti dobro spominjamo, saj smo na glas spreminjali zgodovino.

Andreja Šifrerja smo vprašali, kako se je znašel v Nashvillu, saj še danes to ni tako enostavno, kaj šele takrat. »Osemdeseta leta so se začela burno. Najprej s Triglavsko turnejo (1980), naslednje leto pa s snemanjem dvojnega albuma Ideje izpod odeje (1981), dve leti pozneje so izšle Nove pravljice (1983) in vse je bilo pospremljeno z nenormalno količino nastopov. Novembra 1981 in marca 1982 sem v dveh mesecih pritisnil 78 koncertov, ki jih je organiziral Rajko Đorđević iz Velenja. Prehitel sem se in moral sem se ustaviti! Tako ni šlo več naprej, zato pesmi niso več prihajale, ideje so se ustavile. Sedem let nisem posnel nobene pesmi, plošče, kasete in mislil sem, da je to konec. Sem pa v tem času redno romal v London, saj sem bil urednik licenčnih programov na Založbi ZKP RTV Ljubljana.


Na koncertu ameriške rockerice Ellen Foley sem spoznal človeka z imenom Steve Popovich, ki je bil zvezdnik med ameriškimi založniki. Vodil je svojo firmo Cleveland International, a za seboj je imel ogromne prodajne uspehe, ki so se merili v več deset milijonih. Odločilno je vplival na kariere Michaela Jacksona, Johnnyja Casha, Meat Loafa, Brucea Springsteena in mnogo drugih. Bil je balkanska duša v divjem kapitalizmu in iskrica med nama je takoj preskočila. Ko je sredi osemdesetih z družino prišel na potovanje po Jugoslaviji, se je ustavil tudi pri nas v Stražišču pri Kranju in s seboj pripeljal Franka Jankovica, kralja polke, čigar ime in slava sta več pomenila mojemu očetu Francu kot meni. V letu 1986 sem izvedel, da se je Steve Popovich iz Clevelanda odselil v Nashville. Ko sem slišal besedo Nashville, mi je srce zaigralo, in ko mi je Steve nakazal, naj pridem k njemu, so se začele rojevati sanje, prihajale so pesmi, nato pa sem prišel še jaz – in to kar v svetovno prestolnico countryja! Nekaj denarja sem prišparal, dvajset tisoč dolarjev pa sem si 'izposodil' od Ljubljanske banke in po obisku pri Juretu Franku v Kaliforniji sem sredi maja 1990 obiskal Popovicha.


Joe Miskulin, prav tako naše gore list, je že nekaj let deloval v glavnem mestu country glasbe ter s harmoniko in klavirjem navduševal nashvillske producente. Angleške verzije večine pesmi je Andrej posnel leto pozneje, na vrat na nos se je z ameriškimi tekstopisci lotil dela, a jih je na koncu stisnil čas. »Nisem bil zadovoljen z izdelkom, zato je pri nas izšel samo na kaseti. Po treh desetletjih pa sem ugotovil, da posnetki sploh niso slabi, nasprotno, nekateri so izjemni. Z odličnim sluhom in posluhom Martina Žvelca, ki je naredil mastering, bosta na svet prijokali dve bivši kaseti na eni zgoščenki, in sicer Hiti počasi in Underground Cowboy.«