Od San Rema do youtuba

»Še dobro, da imamo San Remo! Zaradi popevk, ki iz Ligurije že skoraj sedem desetletij vsako pomlad preplavijo Italijo in svet, lahko človek ob večerih pozabi na vse. Prisluhne pesmicam, se navduši nad enim pevcem in zmrduje nad drugim, se razjezi, ko koga izločijo. Ves teden, vsak dan, do pozne nočne ure,« je slišati ljubitelje italijanskega festivala, ki vztrajno prisega na (malce posodobljene, a kljub temu) stare vzorce. Sanremski teden še danes ostaja najpomembnejša glasbena prireditev. Konča se s sobotnim finalnim večerom, ki si ga na TV-zaslonih ogleda nekaj milijonov ljudi. Popularen je postal pred skoraj sedmimi desetletji, prenašali so ga prek radijskih valov, in kmalu postal zgled vsem poznejšim velikim glasbenim prireditvam, tudi evrovizijski popevki.

Tekmujoče popevke so na začetku vzporedno izvajali tudi tuji pevci, veliko priznanje sta denimo požela Avstrijec Udo Jürgens (Per Vivere) in Mary Hopkin (Lontano dagli Occhi), festival je bil odskočna deska številnim poznejšim zvezdam. Evropa mu je sicer kmalu obrnila hrbet, Italijani pa so med prvimi izstopili iz evrovizijskega spektakla. Pri sosedih je sanremski teden še danes najpomembnejša glasbena prireditev, največje zanimanje zanj je bilo leta 2000, ko ga je prek malih zaslonov spremljalo kar 17 milijonov Italijanov.

V gledališču in prek TV

Festivalsko dogajanje na Cvetlični obali je od leta 1955 dosegljivo prek neposrednih televizijskih prenosov. Ko se je Evropa pod vplivom anglosaškega glasbenega okusa oddaljila od sanremskega festivala, ki kljub poskusom posodobitve glasbenega izraza vztrajno prisega na stare recepte spevnih melodij in lepega petja, je postala Italija samozadostna pop enklava. Riviera je z razkošnimi vilami, parki in hoteli ter legendarnim gledališčem Ariston ostala magnet za domačo zabavnoglasbeno industrijo. Tako je že desetletja. Kljub novim tehnologijam, ki jih stari festival kar se da spretno vključuje v tradicionalne vzorce.
Festival v San Remu je bil in je še vedno pravcata kovnica talentov. Če odmislimo legendo prvih let, ko je Domenico Modugno s pesmijo Volare, cantare zaslovel tudi po svetu, so v zadnjih letih tam slavili raznoliki izvajalci, lani nekdanji sardski frizer Marco Carta (La forza mia), duhove je razvnel Povia s pesmijo Luca era gay, v kateri je homoseksualno obdobje označil kot temni čas življenja in posledico pomanjkanja ljubezni ter naklonjenosti staršev, 2006. pa je zmagal z Vorrei avere il becco. Leta 2002 je občinstvo razdelila skupina Matia Bazar z Messaggio d’amore, leto prej pa navdušila nenavadna Elisa (Tramonti a nord est) iz sosednjega Tržiča.

Kovnica talentov v živo

Davnega leta 1995 je s Come saprei zmagala mlada in glasna ter zdaj uspešna Giorgia. Leto prej je med mladimi upi zmagal Andrea Bocelli (Il mare calmo della sera), še leto prej Laura Pausini (La solitudine), dobro desetletje prej (1984.) pa Eros Ramazzotti s hitom Terra promessa. San Remo še kar poje, v zakulisju opravlja in se veseli. Kljub novim tehnologijam, kljub spletu, youtubu. In kljub dejstvu, da je prav splet glasbeni industriji veliko, mah, kaj veliko, ogromno vzel.
A splet (in z njim youtube) glasbi ni le vzel, temveč ji je nekaj vendarle tudi dal. Ponuja namreč neskončni prostor možnosti za brezplačno promocijo, manj znanim daje priložnost, da se pokažejo in opozorijo nase.

Nikoli doslej do katere koli glasbene zvrsti, izvajalca, pesmi, koncerta ni bilo lažje dostopati kot danes, in to z malce sreče brezplačno. Zato pa je glasbe toliko več, neskončno več. Pravzaprav – preveč, menijo.
V 80. in 90. letih prejšnjega stoletja se je na lestvici singlov Billboard 200 vsako leto pojavilo povprečno 500 izvajalcev, izšlo je 30.000 albumov. Že to je bila pravzaprav neobvladljiva številka celo za največje glasbene navdušence. Zdaj je še bistveno drugače: število na leto izdanih albumov je od trikrat do štirikrat višje, število izvajalcev na Billboardovi lestvici prav tako. In vse je dosegljivo skorajda v realnem času.

Pomembni so kliki

Rdeča nit sporočil, ki jih v javnost pošiljajo domači glasbeniki, že dolgo ni več število prodanih cedejev, ampak število ogledov, klikov. Internetni kanali so tako za marsikoga odskočna deska v svet prepoznavnosti, za druge način, kako doseči še več gledalcev in poslušalcev. In posledično zaslužiti.

Na spletu objavljajo politiki, glasbeniki in igralci, na zidu se znajde tudi nemalo doma posnetih videov. Najde je skoraj vse, od nasvetov za ožemanje limon in košnjo trave do filmov in glasbenih vsebin, le malce je treba pobrskati. Zagotovo se spomnite videospota Vedno si sanjala njega Fredija Milerja, ki je slovenskega glasbenika čez noč izstrelil med medijske zvezde. Glasbenika 2Cellos sta s priredbo Jacksonove skladbe Smooth Criminal obnorela internetni svet. Naša smučarska junakinja Tina Maze si je s pevskim debijem v dobrem tednu prislužila več kot 600.000 ogledov. In še bi lahko naštevali.
Podatki ameriških strokovnjakov iz zveznega zavoda za delo, da krepko več kot tri četrtine prebivalstva v Ameriki pred začetkom zaposlitve prižge računalnik in z miško v roki preveri, kaj v izbranem trenutku ponuja virtualna borza dela (vmes pa kliknejo svojo glasbo), niso presenetljivi. Podobno se dogaja v Kanadi, na Japonskem, v Avstraliji, Hongkongu, Singapurju, Veliki Britaniji, Skandinaviji in še marsikje.

Vse je v klikanju

Američani menijo, da je dobra četrtina vsega, kar nas danes obdaja, tako ali drugače povezana s klikanjem. V Sloveniji, je ta šport, imenovan klikanje, zacvetel pred slabim desetletjem, na Balkanu cveti že precej dlje. In kar je najpomembneje, na Balkanu obstajajo celo posebne firme, ki zagotavljajo toliko-in-toliko klikov, seveda za toliko-in-toliko denarja. Najraje glasbenikom, a niti preostali segmenti niso izvzeti.

Sto klikov naj bi stalo deset evrov! Tisoč sto evrov! Ceniki so različni in prilagodljivi. Uradno tega ne bo nihče potrdil, neuradno pa o tem čivkajo že vsi ptiči po strehah in drevesih. In tako se rojevajo legende in megazvezde, ki jih nato sicer raje klikamo kot poslušamo v živo.

Senidah je številka 1

Senida Hajdarpašić, ki jo poznamo tudi pod umetniškim imenom Senidah, je zadnje leto nesporna kraljica Balkana. V klikanju. Pevka, rojena v Sloveniji, ki je vrsto let na koncertnih odrih navduševala s skupino Muff, se zadnje čase mudi v Srbiji in niza hit za hitom, eden njenih zadnjih, ki ima že več kot neverjetnih deset milijonov ogledov, je Kamikaza, njen videospot za pesem Mišići pa si je ogledalo več kot 41 milijonov ljudi. Na vrhu lestvice njenih hitov kraljuje Slađana z 42 milijoni ogledov. Senidah je v zadnjem letu postala tako zelo priljubljena, da so jo Srbi vzeli za svojo, ljudje pa na ulici vpijejo za njo.

Navsezadnje so tako vpili za Erosom Ramazzottijem, v živo je na odru San Rema prepeval tudi Andrea Bocelli. Krog je sklenjen; kot je nekoč sanremski festival pomenil vse in še več za glasbeno industrijo Italije in okolico, podobno kot Slovenska popevka na tej strani Alp, je zdaj pač vse in še več klikanje. Kaj je medmrežje glasbeni industriji vzelo in kaj dalo, pa je nemara razvidno iz kvadrature kroga, v katerem so ena točka zagotovo festivali, kakršen je v San Remu, druga pa klikanje. Za denar ali brezplačno, ker nam je kar koli nemara res všeč.