Nad glavami hrumeli vlaki

Minuli petek je bila v dunajskem klubu Chelsea v organizaciji Arcadii Live glasbena poslastica za vse ljubitelje starega popa iz prve polovice 20. stoletja. Andrew Heissler, bolj poznan kot Pokey LaFarge, je avstrijsko prestolnico obiskal v okviru predstavitve svojega aktualnega albuma Manic Revelations (2017). Svetovni zvezdnik ragtima oziroma zgodnjega jazza, folka in blues countryja je zbral raznoliko občinstvo, ki so ga v glavnem sestavljali mlajši odrasli, med njimi je bilo precej bradatih hipsterjev, plesalcev swinga in manj ortodoksnih rockabillyjev.

Pokey LaFarge je bil rojen 1983. v Illinoisu in prihaja iz glasbene družine, njegov okus pa so močno zaznamovali zgodnji blueserji, kot so Skip James, Robert Wilkins in Sleepy John Estes. Že s prvencem Marmalade (2006) je pritegnil veliko pozornosti. Njegova odrska prezenca je enkratno doživetje, saj je v celoti prevzel videz in način vedenja prvih pravih pop koncertov, denimo brezhibne pričeske, izogibanje očesnemu stiku z občinstvom in nagovore med skladbami. Sprva so ga uvrščali v amerikano, vendar je njegov prvenec naletel na val prebujanja folka v hipsterskih krogih, to pa ga je kmalu izstrelilo med najbolj poznane izvajalce stare pop glasbe na svetu. Dokončno se je utrdil na sceni po sodelovanju z Jackom Whitom, znanim kot gonilna sila skupine White Stripes, ki mu je produciral ploščo Chittlin' Cookin' Time in Cheatham County (2011).

White je že lep čas na lovu za pozabljenimi ali krivično prezrtimi izvajalci iz začetkov rock'n'rolla, spomnimo se njegovega sodelovanja z Wando Jackson. V Pokeyju je našel pravi glasbeni biser, pomagal ga je oblikovati in ga povabil k sodelovanju na odmevnem albumu Blunderbuss. Širše občinstvo je dosegel po izidu albuma Something in the Water (2015), ki ga je po eni strani osvobodil Whita, istočasno pa je Pokey glasbeno dozorel. Gre za fenomenalno ploščo, lahkotno, duhovito in z vrhunsko izvedbo. Še vedno se skladbe s te izdaje najbolje obnesejo pod prsti glasbenikov, o čemer smo se lahko prepričali tudi na koncertu. Razkorak med zvokom in izvedbo skladb z omenjene plošče in drugimi skladbami je bil več kot očiten.



Energija in odrska ustreznost skladb z albuma Something in the Water sta preprosto boljši. Že res, da je aktualni album prav tako odličen, vendar so njegove skladbe bolj čustveno osebne, takšne, ki prihajajo izpod peresa sveže zaljubljenih, starejše pa so bolj osredotočene na življenjske situacije. Praviloma je odrsko dogajanje pridobilo vsakič, ko je Pokey odložil folk kitaro.

Seveda je bil celoten vtis njegovega nastopa nepozaben, še posebno v ambientu kluba Chelsea, ki je tik pod tračnicami, tako da smo lahko med koncertom čutili tresljaje zaradi vlakov, ki so peljali nad našimi glavami. Le redko imamo priložnost videti tovrstne zasedbe v živo. Gre za žanr, ki zahteva veliko glasbenega znanja in inštrumentalne spretnosti.