VIŽE
Poles navdušil tudi Hrvate
V hrvaških Permanih so se na pobudo Nika Polesa že tretjič srečali harmonikarji.
Odpri galerijo
Niko Poles, Žiga Babič in Vili Marinšek so s člani svojih harmonikarskih orkestrov v Permanih navdušili.
Pri restavraciji Stara pošta v hrvaških Permanih so se že tretje leto zapored srečali harmonikarji iz Slovenije in Hrvaške, prireditev, imenovana Skup armunikaši, pa je nedvomno dokaz, da je zven harmonike priljubljen tudi pri naših južnih sosedih. »Vasica Permani se je dobesedno tresla od dobre glasbe in množice ljudi, ki se je zbrala, ob poslušanju polk in valčkov in drugih melodij pa so prav vsi uživali,« je po srečanju povedal harmonikar Niko Poles, svetovni prvak na diatonični harmoniki, ki poučuje mlade talente tako pri nas kot na Hrvaškem, natančneje v Permanih, kjer so pripravili kar štiriurni kulturni program.
V njem je sodelovalo več kot sto nastopajočih iz obeh držav, med njimi je bilo kar deset ansamblov in skupin, 25 posameznikov in trije harmonikarski orkestri, in sicer Nika Polesa, Žige Babiča in Vilija Marinška. Ob tem so si lahko vsi ogledali prezentacijo Rutarjevih harmonik, narodne noše Štajnar ter preizkusili Totter midi sistem za igranje harmonike.
»Pripravili so še srečelov, glavna nagrada je bila harmonika Rutar, letos jo je domov odnesel srečnež iz Opatije,« nam je zaupal Poles, ki je po končanem uradnem programu s svojim ansamblom Brkinci še pozno v noč skrbel za zabavo, podobno tudi člani Ansambla Akordi.
V Permanih se je tudi lani zbralo okoli tisoč ljudi, enako prvo leto, kar je pobudnikom dalo še večji zagon, da srečanja nadaljujejo, saj imajo ljubitelji harmonik več kot očitno veliko privržencev tudi na Hrvaškem, v Permanih, denimo, obožujejo ravno našo narodno-zabavno glasbo. Mladi in stari tako z ilirskobistriškega območja kot tudi Kvarnerja in Kastava pa ohranjajo stike tudi po osamosvojitvi Slovenije.
»A mnogi ne uživajo samo ob poslušanju bodisi klavirske bodisi diatonične harmonike, pač pa tudi sami radi raztegnejo meh,« še pove Poles. Da to drži, zgovorno priča tudi članek, objavljen po dogodku v enem od hrvaških lokalnih časopisov; reportažo so naslovili Zvoki harmonike zažgali Permane in na več kot pol strani dodobra popisali tamkajšnje vzdušje, sklenili pa so z ugotovitvijo, da glasba več kot očitno ne pozna meja.
Izvrstni glasbeniki so navdušili obiskovalce.
V njem je sodelovalo več kot sto nastopajočih iz obeh držav, med njimi je bilo kar deset ansamblov in skupin, 25 posameznikov in trije harmonikarski orkestri, in sicer Nika Polesa, Žige Babiča in Vilija Marinška. Ob tem so si lahko vsi ogledali prezentacijo Rutarjevih harmonik, narodne noše Štajnar ter preizkusili Totter midi sistem za igranje harmonike.
Niko Poles, Žiga Babič in Vili Marinšek so s člani svojih harmonikarskih orkestrov v Permanih navdušili.
»Pripravili so še srečelov, glavna nagrada je bila harmonika Rutar, letos jo je domov odnesel srečnež iz Opatije,« nam je zaupal Poles, ki je po končanem uradnem programu s svojim ansamblom Brkinci še pozno v noč skrbel za zabavo, podobno tudi člani Ansambla Akordi.
3. srečanje harmonikarjevje dokazalo, da glasba ne pozna meja.
V Permanih se je tudi lani zbralo okoli tisoč ljudi, enako prvo leto, kar je pobudnikom dalo še večji zagon, da srečanja nadaljujejo, saj imajo ljubitelji harmonik več kot očitno veliko privržencev tudi na Hrvaškem, v Permanih, denimo, obožujejo ravno našo narodno-zabavno glasbo. Mladi in stari tako z ilirskobistriškega območja kot tudi Kvarnerja in Kastava pa ohranjajo stike tudi po osamosvojitvi Slovenije.
Po uradnem kulturnem programu so poleg Ansambla Brkinci za dobro voljo še pozno v noč skrbeli tudi člani Ansambla Akordi iz Prestranka pri Postojni.
»A mnogi ne uživajo samo ob poslušanju bodisi klavirske bodisi diatonične harmonike, pač pa tudi sami radi raztegnejo meh,« še pove Poles. Da to drži, zgovorno priča tudi članek, objavljen po dogodku v enem od hrvaških lokalnih časopisov; reportažo so naslovili Zvoki harmonike zažgali Permane in na več kot pol strani dodobra popisali tamkajšnje vzdušje, sklenili pa so z ugotovitvijo, da glasba več kot očitno ne pozna meja.
