FESTIVAL TROBENTAČEV

Guča je vsako leto tudi slovenska

Pod planino Jelico je potekal največji festival trobent na svetu. Gorazd Greifoner in Zlatko Horvat ga obiskujeta že več kot desetletje.
Fotografija: V Gučo so se zgrnili tisoči. FOTO: Vlado Paveo
Odpri galerijo
V Gučo so se zgrnili tisoči. FOTO: Vlado Paveo

Pod planino Jelico, dobrih 20 kilometrov od Čačka, srca Šumadije, je bil znova pravi urnebes, Guča je namreč od 8. do 11. avgusta doživela že 59. festival trobentačev. Ljudsko rajanje je v marsičem spominjalo na nekdanje veselice v Planici, le da je v ta zaselek dragačevskega okraja zašlo vsaj še trikrat več obiskovalcev, kot jih je bilo v dolini pod Poncami v njenih najbolj norih časih.

Največji festival trobent na planetu, kot se organizatorji radi pohvalijo, je magnet tudi za lepo število Slovencev. Ne le tistih s koreninami z juga. Gorazd Greifoner - Gogi ​in Zlatko Horvat sta za domačine – teh je le še kakih 700, dasiravno jih je bilo še pred nekaj leti trikrat več – že skorajda inventar. Več kot desetletje skupaj prihajata mednje. Pri nas bi to komajda verjeli, saj to počneta kljub dejstvu, da sta vsak s svoje strani Trojan.

Guča močnejša od bolezni in celo alkohola

»Sem me vlečejo ljudje in tudi zvok trobent me navdušuje. Že dvanajsto leto sem v Guči. Prvič sem prišel z agencijo, kasneje vsa leta v lastni režiji. Z vlakom iz Maribora do Beograda, v srbski prestolnici po navadi ostanem tri dni, potem z avtobusom do Čačka. Tam me pričaka Vlado, pri njem sem, kot bi bil njegov rojak,« Gogi, doma iz Dobrovc pri Mariboru, razlaga za obloženo mizo družine Vlada Dramlića. Poceni, dobro in gostoljubno je ta »pravi srbski domačin« sprejel tudi naju s kolegom Štefanom. Gogi je prebolel raka, je sladkorni bolnik, ampak nič ga ne more odvrniti od Guče.

Prav tako ne Zlatka Horvata, Ljubljančana: »Dokler me bodo nesle noge, bom prihajal sem. Tu se odklopim, tu se najbolj sprostim. Pa nič ne pijem, saj sem 19 let ozdravljen alkoholik. Vsem sem to takoj povedal in nihče me ne sili z alkoholom.«
Rajanje ob trobentah je pač znano po rakiji, ki teče v potokih in razmaščuje težko, pretežno mastno svinjsko kulinarično ponudbo. V Guči vsak kuhar v štirih dnevih zavrti okoli 20 odojkov.

Poročno zelje brez poroke

In tako Gogi in Zlatko že dolga leta doživljata Gučo skupaj. Kmalu se nam pridružita še motorista Borut Ramšak in Jure Kuhar iz Velenja; na njuni jugo furi se pač tej veselici, znani daleč naokoli, nista hotela odpovedati. Beseda da besedo, popoldne je spolzelo po grlu. Odrešitev pa t. i. svadbeni kupus (poročno zelje): v ogromnem pomaščenem loncu zložene plasti zelja in svinjine, ki so se šest ur kuhale na odprtem ognju, specialiteta gospodinje Leile.

Da, Guča ima slovenski pridih. Tudi Celjani radi zahajajo semkaj. Koliko jih bo šele prihodnje leto, ko bo festival slavil 60 let in bo trajal ves teden!

Do takrat pa bodo morali domačini znova krepko pljuniti v roke, saj je treba preživeti. Še dobro, da si nekako opomorejo na račun te velike zabavne prireditve. Kajti to poletje so doživeli pravo katastrofo, 3. junija se je proti njim zarotila narava. Strašna nevihta jim je zgolj v štirih urah vzela vse, voda je zapolnila reko Bjelico, izlila se je iz struge in poplavila vse dolinske hiše, toča, debela kot oreh, je lomastila po sadovnjakih in uničila pridelek sliv, jabolk, hrušk, malin, višenj.

Ampak rakije kljub temu niti avgusta prihodnje leto ne bo zmanjkalo.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije