Andrej Šifrer za las ušel smrti
Andrej Šifrer je morda največji slovenski superzvezdnik osemdesetih. Njegove kasete in plošče so priromale v vsak dom, pesmi postale zimzelenčki. Prepeval je vsem generacijam, od najmlajših do upokojencev. Tudi vsakemu svojemu otroku je posvetil pesem, ki je postala hit. Zaradi Eve mamice lažje uspavajo svoje malčke, zaradi najmlajše Kore je posnel duet s Kennyjem Logginsom, ki ga svetovna javnost najbolj pozna po filmski glasbi, zlasti iz filmov Top Gun in Footloose, Martin pa je s svojo pesmico postal verjetno še najbolj znan.
Ni se mogel izogniti niti ljubicam, kelnaricam, obrnil se je tudi k bogu ter zapel še nekaj v srbohrvaščini in angleščini. Čeprav kot začetek svoje kariere navaja singel Zaljubil sem se v svojo zobozdravnico iz januarja 1977, pa je pesnil že leta 1962, ko je kot desetletnik svoji učiteljici napisal ljubezensko izpoved. Kakšnih 60 let pozneje mu jo je v originalu, takrat že precej stara in na berglah, predala rekoč, naj pazi na njo. Ta listič je postavljen na ogled takoj na začetku razstave 70 let – NIČ proti VEČnosti, ki so jo v četrtek odprli v mariborskem Vetrinjskem dvoru.
Prišli tudi iz Hrvaške in Nemčije
Šifrer je tudi prvi, čigar pesmi so se pojavile v radijskih in televizijskih oglasih ter s tem (ne)hote odprle nova strateška polja. Pa prvi, ki je naredil slovensko verzijo v rangu hita We are the Champions (Queen). Pesem Za prijatelje velja za eno najpogosteje izvajanih pri nas, saj ni poroke, rojstnega dne ali druge zabave, kjer ne bi gostov združila v skupni čustveni objem.
Resnici na ljubo, Šifrer je pionir, ki je tlakoval pot vsem naslednjim generacijam, ki danes na družabnih omrežjih iz predvajanj pobirajo milijone ogledov in na stotisoče evrov. »Ah, kakšnih 100-krat manj zaslužim iz spotifya in appla kot oni,« pravi univerzitetni diplomirani pravnik, ki priznava, da v tistih jugoslovanskih obdobjih ni bilo veliko časa za razmišljanje o pravu. »Veste, mi smo bili najbolj srečni, če so nas sploh izdali, v nasprotju s Paulom McCartneyjem, ki je od založbe zahteval 90 odstotkov!«
Razstava, delo kustosinj Tjaše Šoštarič in Ane Belo Vrtovec iz Gorenjskega muzeja, je imela na vseslovenski turneji že tri postojanke, v Kranju, Velenju in na Turjaku. Toda Maribor ima eno posebnost, Kamnica je Šifrerja v resnici postavila na zemljevid sveta. »V Kamnici sem na željo danes že pokojnega legendarnega novinarja Večera Srečka Niedorferja imel prvi koncert zunaj svojega domačega okolja. Namesto pričakovanih 30 je prišlo več kot 600 obiskovalcev. Večina je morala ostati zunaj. Takrat sem se prvič zavedal, da se lahko iz tega celo nekaj rodi,« nam je povedal kantavtor. Prav Maribor pa je enega najboljših slovenskih avtorjev ponovno presenetil v četrtek zvečer, ko je bil Vetrinjski dvor nabito poln. Obiskovalci so hodili drug po drugem, požirali Šifrerjeve besede ter – večina je bila njegovih let – delali selfieje kot najstniki. Prišla sta tudi dva velika oboževalca iz Zagreba, ulični glasbenik Denis Kovač in Jovica Tišma, več kot 1000 kilometrov pa je iz Nemčije naredil Darko Jacobi-Vozelj, ki velja za velikega humanista, saj je pomagal vzgojiti ogromno otrok, ki so zaradi različnih situacij ostali brez prihodnosti.
Nič ni nemogoče, če si nekaj resnično želiš, je Šifrerjevo vodilo, h kateremu dodaja, da prav zaradi tega v naključja ne verjame več. Kljub temu se ob opisovanju njegove glasbene poti zdi, kot da se je rodil pod srečno zvezdo. »Imeti moraš svoj stil in biti moraš dober,« komentira sam. Morda bi bilo drugače, če bi se vendarle odločil za košarko, pravo ali taborništvo. Čeprav, brez taborništva nikoli ne bi prišel na naslovko Stopa, kar si je želel. In tudi udejanjil, saj je njegovo željo, izraženo v televizijskem prispevku v vročem poletnem terminu, ki ga nihče ni gledal, videl Edi Hravsky, glavni in odgovorni urednik revije.
Prijateljevanje z Dubliners
Čeprav je miroljuben, je v karieri doživel marsikaj. Denimo konec osemdesetih je, ponovno v Mariboru, na humanitarnem shodu za živali zapel Kdo bo za pijačo dal, ko umrla bo država, pa sta ga po nastopu dva miličnika hotela pospremiti na postajo. »Bili so drugi časi, nič nista rekla, le to, da moram z njima, in sta me prijela pod rokami, ko je množica navalila na njiju, ju ozmerjala, pa sta me spustila in odšla v noč.« Maribor je zanj pomenil ogromno prelomnico. Brez Miše Hölbla, takratnega didžeja na Fontani, ki je na koncu vsakega večera spuščal celotno zadnjo stran Idej izpod odeje, Maribor ne bi bil nikoli njegov.
Marsikdo ne ve, da je v Jugoslavijo Sex Pistols pripeljal prav Šifrer, ki je bil nekoč tudi menedžer Aleksandra Mežka.
Abbey Road, studio, ki je najbolj znan po skupini The Beatles, je bil eden njegovih angleških poskusov. Pravi, da se je v času snemanja počutil kot v cerkvi. Iz strahospoštovanja je ves čas govoril tiho. »Tukaj so delali in živeli ljudje, zaradi katerih sem se začel ukvarjati z glasbo,« pravi. Sloveniji je dodobra približal irsko folk skupino The Dubliners, ki ga je prav tako zaznamovala. Naučil jih je reka Dec ne more, kar jih je dodobra nasmejalo.
Oktobra 2017 se je Šifrer zbudil omotičen, hči Eva mu je takoj zabičala, naj pokliče urgenco, in to ga je rešilo gotove smrti. Njegov kolega Eamonn Campbell, član The Dubliners, te sreče ni imel, saj je dan pozneje umrl za enako zdravstveno težavo, pomoč je prispela prepozno.
Šifrer je na svoji glasbeni poti spoznal številne znane glasbenike, tudi kralja polke Frankieja Yankovicha in še danes družinskega prijatelja Dava Cooka. Na enem izmed snemanj sta ga nenapovedano obiskala dobitnika olimpijskih kolajn Jure Franko in Jure Košir ter odpela spremljevalne vokale. Spominov pa je še veliko, za več razstav.
