SVEŽE
Album je posvetil mami
Brencl banda izdala Korenine svetlobe. Snemali so jih v hrvaški Istri.
Odpri galerijo
Brencl banda spada med najboljše domače zasedbe. FOTO: Eva Buchinger
Skupina Brencl banda spada med glasbene skupine, ki jih je preprosto treba doživeti v živo. Gre za eno redkih postav, ki je svoj glasbeni izraz ujela na frekvence naše kulturne identitete, prostora, skupnega imenovalca vseh nas tukaj živečih, nečesa nezavednega, kar se prebudi in razkrije le ob umetniških intervencijah, verskih ekstazah, športnih dogodkih in zgodovinskih prelomnicah.
V tem smislu je Brencl banda tvoren bend, skupina, ki glasbi zagotavlja napredek, ji odpira prostore razvoja, v nasprotju z večino preostalih domačih etno pop zasedb, ki so se in se še vedno zgolj napajajo v bazenu glasbene dediščine.
Njihove kreacije se praviloma mešajo z rockom, funkom in vstopnim jazzom pod pretvezo multikulturnosti, svetovljanstva, prekodiranja v razumevanje novih generacij. A sčasoma so te zasedbe postale zgolj blede fotokopije samih sebe, Brencl banda pa je zdaj bolj močna, kot je kdaj bila.
To dokazujejo s tretjim studijskim albumom Korenine svetlobe. Avtorska plošča prinaša 12 originalnih skladb izpod peresa vodje postave, pevca in kitarista Andreja Boštjančiča - Rude (le eno besedilo ima drugega avtorja), harmonikarja Roka Šinkovca, pridružila pa sta se jima Ana Mezgec na violini in Matjaž Bajc na kontrabasu.
»Med nastajanjem te plošče sta se zamenjala dva člana. Čeprav smo s prejšnjo ekipo že zvadili in bi lahko šli snemat že pred tremi leti, sem ustavil konje in materialu prisluhnil z distance, skladbe izpilil in smo zopet vadili,« nam je povedal Andrej.
»Nastajanje glasbe oziroma proces, da ta glasba zaživi, je zelo podoben življenju. Pomembno je delati spremembe, ki lahko na prvi pogled delujejo tragično, a so vseeno najboljši način, da se rodi nekaj novega, lepšega.
Od prejšnjih plošč se Korenine svetlobe razlikujejo tudi po tem, da je na njej sodelovalo veliko gostov. In po tem, da smo imeli producenta, ki ni član benda, in da smo šli snemat v Istro, ki ima zelo bogato glasbeno tradicijo. Tam je glasbeni žanr, v katerega smo uvrščeni, že vrsto let v razcvetu. Delo je potekalo v puljskem Rojcu, kjer ima studio producent Edi Cukerić, bilo je resnično čudovito. Aprila se vračamo v Rojca, natančneje v klub Kotač, kjer bomo imeli koncert, na katerem bodo gostje istrski glasbeniki. Pulj je glasbena prestolnica, tam živi veliko neverjetnih glasbenikov.«
Skladbe so nastajale dolgo oziroma toliko časa, dokler nismo našli ustrezne rešitve. »Včasih nekaj manjka in potem to iščem sam ali pa skupaj z bendom. Včasih nastane celotna skladba z enim izlivom, nekako na en mah, recimo v enem večeru, in ji ni več kaj dodati, je točno to, kar mora biti. Takšne pesmi po navadi napišem, ko se nad nečim zelo navdušim, oziroma me nekaj prevzame, ko me kaj zelo razžalosti ali pa se brezglavo zaljubim. Recimo, grem na koncert in me na odru nekaj izjemno navduši in še isti večer oziroma naslednje jutro napišem pesem od a do ž.
Nekaj takega se je zgodilo s Srca gospodar: zelo sem se navdušil nad pevko, ko sem jo poslušal pod odrom. Naslednje jutro sem napisal pesem, za katero sem menil, da ji bo pisana na kožo, ker sem se z melodijo, harmonijami in še najbolj tekstom približal njenemu etnološkemu in naravnemu okolju, vsaj tako sem mislil in še mislim, a je pesem sploh ni zanimala. No, ta pesem je zdaj na naši novi plošči, prav enkratno jo je odpela Eva Moškon.«
Andrej je svoj glasbeni okus izoblikoval s poslušanjem najrazličnejše glasbe, vsako življenjsko obdobje je prineslo kaj novega. »Prva kaseta, ki sva jo imela s sestro oziroma bila je njena, je bila Šifrerjeva Hiti počasi. In potem so prišli rock pa grunge in metal. Pri dvajsetih me je začel zanimati jazz oziroma fuzija rocka in jazza, potem pa že kmalu free jazz in svobodna improvizacija, s katero sem se seznanil že po koncu srednje šole.
V sredini 90. let so me k sodelovanju povabili tamburaši, kjer sem spoznal ljudsko glasbo in tamburaške inštrumente. Igral sem bugarijo, ki mi je dala osnove za ritem kitaro, ki jo igram pri Brencl bandi, se pravi perkusivno igranje kitare. Decembra lani je bilo dvajset let, odkar sem ustanovil prvi bend Zmajev rep. In tudi nasploh je to obletnica mojega družbeno odgovornega dela v lokalni skupnosti Bistrica ob Sotli. Vseh teh prelepih izkušenj, ki sem jih doživel kot organizator ali glasbenik, ne bi bilo brez pomoči in potrpljenja najbližjih.« Med njegovimi največjimi podporniki je njegova mama, in njej je album tudi posvetil.
Brencl banda spada med najboljše domače zasedbe. FOTO: Eva Buchinger
V tem smislu je Brencl banda tvoren bend, skupina, ki glasbi zagotavlja napredek, ji odpira prostore razvoja, v nasprotju z večino preostalih domačih etno pop zasedb, ki so se in se še vedno zgolj napajajo v bazenu glasbene dediščine.
Novi album spada med deseterico najboljših izdaj lanskega leta. FOTO: Matjaž Ferenc
Njihove kreacije se praviloma mešajo z rockom, funkom in vstopnim jazzom pod pretvezo multikulturnosti, svetovljanstva, prekodiranja v razumevanje novih generacij. A sčasoma so te zasedbe postale zgolj blede fotokopije samih sebe, Brencl banda pa je zdaj bolj močna, kot je kdaj bila.
Zamenjala sta se dva člana
To dokazujejo s tretjim studijskim albumom Korenine svetlobe. Avtorska plošča prinaša 12 originalnih skladb izpod peresa vodje postave, pevca in kitarista Andreja Boštjančiča - Rude (le eno besedilo ima drugega avtorja), harmonikarja Roka Šinkovca, pridružila pa sta se jima Ana Mezgec na violini in Matjaž Bajc na kontrabasu.
Skupini sta se pridružila violinistka Ana Mezgec in kontrabasist Matjaž Bajc. FOTO: Eva Buchinger
»Med nastajanjem te plošče sta se zamenjala dva člana. Čeprav smo s prejšnjo ekipo že zvadili in bi lahko šli snemat že pred tremi leti, sem ustavil konje in materialu prisluhnil z distance, skladbe izpilil in smo zopet vadili,« nam je povedal Andrej.
»Nastajanje glasbe oziroma proces, da ta glasba zaživi, je zelo podoben življenju. Pomembno je delati spremembe, ki lahko na prvi pogled delujejo tragično, a so vseeno najboljši način, da se rodi nekaj novega, lepšega.
Od prejšnjih plošč se Korenine svetlobe razlikujejo tudi po tem, da je na njej sodelovalo veliko gostov. In po tem, da smo imeli producenta, ki ni član benda, in da smo šli snemat v Istro, ki ima zelo bogato glasbeno tradicijo. Tam je glasbeni žanr, v katerega smo uvrščeni, že vrsto let v razcvetu. Delo je potekalo v puljskem Rojcu, kjer ima studio producent Edi Cukerić, bilo je resnično čudovito. Aprila se vračamo v Rojca, natančneje v klub Kotač, kjer bomo imeli koncert, na katerem bodo gostje istrski glasbeniki. Pulj je glasbena prestolnica, tam živi veliko neverjetnih glasbenikov.«
Treba jih je doživeti v živo. FOTO: Bojan Stepančič
Skladbe so nastajale dolgo oziroma toliko časa, dokler nismo našli ustrezne rešitve. »Včasih nekaj manjka in potem to iščem sam ali pa skupaj z bendom. Včasih nastane celotna skladba z enim izlivom, nekako na en mah, recimo v enem večeru, in ji ni več kaj dodati, je točno to, kar mora biti. Takšne pesmi po navadi napišem, ko se nad nečim zelo navdušim, oziroma me nekaj prevzame, ko me kaj zelo razžalosti ali pa se brezglavo zaljubim. Recimo, grem na koncert in me na odru nekaj izjemno navduši in še isti večer oziroma naslednje jutro napišem pesem od a do ž.
3. album prinaša vrhunsko glasbeno doživetje.
Nekaj takega se je zgodilo s Srca gospodar: zelo sem se navdušil nad pevko, ko sem jo poslušal pod odrom. Naslednje jutro sem napisal pesem, za katero sem menil, da ji bo pisana na kožo, ker sem se z melodijo, harmonijami in še najbolj tekstom približal njenemu etnološkemu in naravnemu okolju, vsaj tako sem mislil in še mislim, a je pesem sploh ni zanimala. No, ta pesem je zdaj na naši novi plošči, prav enkratno jo je odpela Eva Moškon.«
Prva kaseta je bila Šifrerjeva
Andrej je svoj glasbeni okus izoblikoval s poslušanjem najrazličnejše glasbe, vsako življenjsko obdobje je prineslo kaj novega. »Prva kaseta, ki sva jo imela s sestro oziroma bila je njena, je bila Šifrerjeva Hiti počasi. In potem so prišli rock pa grunge in metal. Pri dvajsetih me je začel zanimati jazz oziroma fuzija rocka in jazza, potem pa že kmalu free jazz in svobodna improvizacija, s katero sem se seznanil že po koncu srednje šole.
Video za skladbo Vila
»Videospot za Vilo, veseljaško in poskočno pesem, smo snemali na tipični kozjanski kmetiji, ki je blizu Bistrice ob Sotli in jo je celovito obnovil mojster starih obrti Bojan Guček. Vse na kmetiji je videti kot pred sto in več leti. Snemali smo en vikend in bilo je zelo zabavno. Kot preostale naše videospote je režiral Marko Cvejić. Direktor fotografije je bil Aleksandar Kalezić, maskerka pa Anita Ferčak. V vlogi Vile je blestela curvymodel Vesna Klanjčar,« nam je zaupal Andrej Boštjančič - Ruda.
»Videospot za Vilo, veseljaško in poskočno pesem, smo snemali na tipični kozjanski kmetiji, ki je blizu Bistrice ob Sotli in jo je celovito obnovil mojster starih obrti Bojan Guček. Vse na kmetiji je videti kot pred sto in več leti. Snemali smo en vikend in bilo je zelo zabavno. Kot preostale naše videospote je režiral Marko Cvejić. Direktor fotografije je bil Aleksandar Kalezić, maskerka pa Anita Ferčak. V vlogi Vile je blestela curvymodel Vesna Klanjčar,« nam je zaupal Andrej Boštjančič - Ruda.
V sredini 90. let so me k sodelovanju povabili tamburaši, kjer sem spoznal ljudsko glasbo in tamburaške inštrumente. Igral sem bugarijo, ki mi je dala osnove za ritem kitaro, ki jo igram pri Brencl bandi, se pravi perkusivno igranje kitare. Decembra lani je bilo dvajset let, odkar sem ustanovil prvi bend Zmajev rep. In tudi nasploh je to obletnica mojega družbeno odgovornega dela v lokalni skupnosti Bistrica ob Sotli. Vseh teh prelepih izkušenj, ki sem jih doživel kot organizator ali glasbenik, ne bi bilo brez pomoči in potrpljenja najbližjih.« Med njegovimi največjimi podporniki je njegova mama, in njej je album tudi posvetil.
