KORONAŽUPNIK

Župnik Martin sporoča: Pogumni bodimo, ni konec sveta!

Objavljeno 25. oktober 2020 18.11 | Posodobljeno 25. oktober 2020 18.11 | Piše: Tina Horvat

Kaj Slovenkam in Slovencem ob vrhuncu epidemije sporoča Martin Golob, najbolj priljubljeni duhovnik v državi.

"Verjamem stroki in sem prepričan, da delajo v dobro vseh nas, zato se držim vseh pravil," poudarja Martin Golob. FOTO: Dejan Javornik
Leto 2020 nam je s koronavirusom prineslo tudi enega od največjih junakov, ki v ljudeh v tej krizi vzbujajo upanje v lepšo prihodnost. To je nekdanji bohinjski, že skoraj tri mesece pa grosupeljski župnik Martin Golob. Zaslovel je z izvirnim bogoslužjem v času prvega vala koronavirusa, ko je zaradi zaprtih cerkva začel svoje maše prenašati kar po družabnem omrežju facebook. Te si v živo zdaj ogleda po šest tisoč ljudi, v enem dnevu celo 60.000. Rekordno število ogledov je dosegla maša na cvetno nedeljo, in sicer 74.000, videoposnetek z dobrodelno dražbo njegovega starega terenca lada niva si je ogledalo kar 212.8000 ljudi. Najbolj priljubljenega župnika v Sloveniji, ki med mašami ne širi le vere, ampak tudi veselje do življenja, smo povprašali, kako preživeti drugo epidemijo koronavirusa.

Za ljudi moram biti trden in močan. Pri tem so mi vzor moji starši. Kadar je bila kriza, so pozabili nase in bili nam, otrokom v oporo. Tudi duhovnik mora pozabiti na svoje stiske, da lahko pomaga ljudem.
Tudi sam verjamem stroki in sem prepričan, da delajo v dobro vseh nas, zato se držim vseh pravil, nosim masko, držim razdaljo, si razkužujem roke,

V epidemijo koronavirusa, ki se te dni bliskovito širi, smo vstopili precej razdeljeni in zmedeni, veliko je dvomov, strahu, upiranja ukrepom in jeze. Kaj bi rekli ljudem, da bi čim lažje in uspešno šli skozi te čase?
Najprej bi rekel: pogum, Slovenke in Slovenci, ni konec sveta. Kaj vse smo že doživeli, a je šlo mimo. Tudi ta epidemija ne bo večno trajala, naj je bo čim prej konec! Zdaj ni čas, da smo razdeljeni, saj prav vsi nosimo isti križ. Vsi moramo stisniti zobe, nobenemu od nas ni lahko. Veliko je tesnobe, strahu in živčnosti, marsikdo se je znašel tudi v težki finančni situaciji, a prepričan sem, da je v nas dovolj solidarnosti, da bomo to krizo skupaj premagali.

Ali dvome o resnosti virusa in upravičenost ukrepov opažate pri svojem delu med ljudmi ali gre morda bolj za fenomen družabnih omrežij?
Zagotovo so ti dvomi in nestrpnost enih do drugih bolj prisotni na družabnih omrežjih. Verjetno ima vsakdo od nas določene dvome, a pri svojem delu v cerkvi pravzaprav še nisem srečal nikogar, ki bi se upiral ukrepom in na primer ne bi nosil maske. Tudi sam verjamem stroki in sem prepričan, da delajo v dobro vseh nas, zato se držim vseh pravil, nosim masko, držim razdaljo, si razkužujem roke, no, kdaj se tudi malo razkužim navznoter, ha, ha ... izogibam se druženju z ljudmi in tako poskušam biti za zgled, kot mora biti duhovnik.
image
"Vsi nosimo isti križ," razmišlja najbolj priljubljeni duhovnik. FOTO: Dejan Javornik

Kje naj najdemo moč, da pridemo skozi to obdobje?
Vsakdo mora začeti pri sebi, tako sem storil tudi sam. Tudi meni ni bilo lahko, na začetku prve epidemije sem se tudi jaz bal in razmišljal o negotovi prihodnosti. Prav nič mi ni bilo všeč, da smo morali cerkve zapreti in da sem moral maševati brez ljudi. A ta notranji nemir je treba začeti umirjati in si ustvariti neki nov red, se prilagoditi novim razmeram. Ob začetku prve epidemije sem začel iskati nove izzive. Razmišljal sem, kako bi lahko vseeno našel pot do vernikov. Tako sem začel maševati prek družabnih omrežij. Poleg tega je ta čas zelo dobro izkoristiti tudi za opravke, za katere prej nikoli nismo imeli časa. Za pospravljanje, na primer, pa za kakšno dobro knjigo ali film. Treba se je na neki način na novo organizirati in si zjutraj narediti urnik. Brez tega se kaj lahko zgodi, da obsediš na kavču in jamraš. Ogromno je tega, kar se da početi, predvsem se je treba z nečim zaposliti. Le z delom oziroma neko dejavnostjo se zamotiš in preženeš strah in malodušje.

Kako vam osebno uspeva, da ste v teh časih tako dobre volje in pozitivno naravnani, da vam verniki množično sledijo na družabnih omrežjih in gledajo vaše maše?
Verjamem v boga. Svojo trdnost in moč najdem v njem. Za ljudi moram biti takšen, trden in močan. In dobro naravnan ... Pri tem so mi vzor moji starši. Kadar je bila kriza, so pozabili nase in so bili nam, otrokom v oporo. Tudi duhovnik mora pozabiti na svoje stiske, da lahko pomaga ljudem. Vso to moč pa črpam od zgoraj.

Česa pri vaših svetih mašah nikoli ne pozabite povedati?
V teh časih vedno povem, da si moramo med sabo pomežikniti, ker se ne smemo rokovati. Drugače pa se trudim, da širim veselje in odrešenje. To je največ, kar lahko naredim. Kako žalostno bi bilo, če bi žalosten župnik oznanjal žalost.

Od kod izvira vaše prvinsko veselje do življenja, ki ga širite?
Kot sem že dejal, ga črpam od zgoraj, od boga. Konkretno pa boga najbolj čutim v cerkvi, v naravi, veliko sem tudi s svojo družino in prijatelji. Vsi okoli mene so veliki pozitivci, čeprav se v teh časih to prav čudno sliši. Se pa seveda še kako dobro zavedam resnosti situacije, poznam več ljudi, ki so se okužili s covidom-19 in resno zboleli. Zbolel je dober prijatelj, zdravnik, in potem ko je ozdravel, mi je rekel, da še ni prebolel težje bolezni. To mi je dalo veliko misliti.

Koronavirus je prišel tudi med duhovnike. Prejšnji teden je nadškof Stanislav Zore sporočil, da je umrl eden s covidom-19, pet je okuženih. Kako ste to sprejeli?
Žal se je to zgodilo, a glede na to, da duhovniki veliko delamo z ljudmi, je bilo verjetno le vprašanje časa. Vse nas je zelo prizadelo, saj nas je že tako zelo malo in vsi se držimo ukrepov vlade in priporočil Cerkve.

Kako ste se znašli na novem delovnem mestu in ali se že počutite kot doma?
Ja, se, sploh nimam občutka, da sem tu šele dva meseca in 20 dni! Zdi se mi, kot da sem že veliko dlje. Tudi v župnišču smo dobra ekipa, skupaj smo kaplan in še mlajši pomočnik, pa še super gospa nam kuha. Zelo lepo je, ker nisem čisto sam. Imam pa
image
FOTO: Dejan Javornik
seveda najlepše spomine na Bohinj in se kar precej pogrešamo. Ravno te dni mi je tukajšnji domačin, ki ima vikend v Bohinju, prinesel domač bohinjski mošt, ki mi ga je poslal Jaka Zupanc - Podlipnikov Jaka. Hvala v Bohinj, zelo sem bil vesel! Včeraj sem dobil bohinjsko zasko in sir! Me kar dobro zalagajo in tudi jaz z najlepšimi občutki mislim na njih.

Kakšen je vaš običajen delovni koronadan?
Vstanem okoli petih ali pol šestih, rad v miru spijem kavo in pozajtrkujem, vmes pa si naredim urnik dneva. Zjutraj mašujem sam, v prazni cerkvi, in po priporočilih sprejmem tudi posamezne vernike, ki se pridejo spovedat. Vsak dan ob 19. uri pa imam mašo na facebooku in na televiziji T2, vmes pripravljam duhovne nagovore, odgovarjam na pisma in sporočila ter zadnje čase veliko delam z novinarji ... Pa za kakšen sprehod v naravi si vzamem čas in kdaj tudi za obisk svoje družine v Šmartnem pri Litiji. Na srečo smo v isti statistični regiji.

Rekordno število ogledov je dosegla maša na cvetno nedeljo, in sicer 74.000.

Ste pripadnik generacije, ki je že odraščala z internetom. Imate kakšno zelo slabo izkušnjo?
Zelo slabe izkušnje nimam, se pa zelo dobro zavedam moči besede. Tudi sam sem se srečeval z negativnimi komentarji in moram reči, da so se me zelo dotaknili. Čeprav avtorjev nisem poznal, so me zelo prizadeli. Vsak človek besede vpija, in te na družabnih omrežjih so še posebno močne. Zato se tudi na svoje pridige in vloge zelo dobro pripravim, saj nikakor ne bi rad koga prizadel ali bil krivičen. Ljudje bi morali res bolj premisliti, preden izražajo svojo nestrpnost na družabnih omrežjih. Zelo lahko je biti zdrahar, veliko težje je potem prevzeti odgovornost za svoje besede in za vso škodo, ki si jo tako naredil.

V Bohinju ste postali pravi ljudski junak, imate ogromno sledilcev, vaše maše na facebooku spremlja ogromno ljudi. Nam lahko poveste za konkretne številke?
Na facebooku mi sledi 40.000 ljudi, na instagramu 15.500, minulo nedeljo si je mašo v živo ogledalo 6200 ljudi, v povprečju pa si jih moje maše vsak dan ogleda od 25.000 do 60.000.

To je res neverjetno ... Pa ste od cerkvenih veljakov že dobili kaj posebnih zahval za to priljubljenost?
Posebnih zahval niti ne pričakujem, to je moje poslanstvo. Mislim, da se vsi duhovniki trudimo, da bi bili čim bližje svojim ljudem, da bi jim lahko čim več dali. Vsakdo to počne na svoj način in vsakdo ima svoj pristop, nihče ni boljši od drugega. So se mi pa v pošti, v kateri sem izvedel, da bom iz Bohinja premeščen, lepo zahvalili za dotedanje udejstvovanje na družabnih in vseh medijih.
image
Zaradi domiselnega pristopa k bogoslužju se zanj zanimajo tudi svetovni mediji. FOTO: osebni arhiv




Deli s prijatelji