STANE JERKO

To je Slovenec, ki je zaradi Melanie dal že 93 intervjujev!

Hudo mi je, ker moram vsem reči, da nimam nobenih stikov, pravi 83-letnik o največjem odkritju svoje izjemne fotografske kariere. Ko sta se spoznala, je imela 16 let, on pa 48.
Fotografija: Na modni reviji Almire leta 1992 na Bledu je že podobna bodoči prvi dami ZDA, mar ne? Foto: Stane Jerko
Odpri galerijo
Na modni reviji Almire leta 1992 na Bledu je že podobna bodoči prvi dami ZDA, mar ne? Foto: Stane Jerko

Stane Jerko je znan kot eden prvih in najprodornejših modnih fotografov pri nas. V času Jugoslavije je bil tudi eden najbolj zaželenih. Fotografiral je za skoraj vse modne revije, ki so takrat izhajale, pa tudi za številne naročnike. »Modna fotografija je bila moj hobi in moj poklic,« pravi 83-letnik, ki nam je ob kavi zaupal svojo življenjsko zgodbo. Še vedno ga redno srečujemo na modnih dogodkih, kjer mu kot legendarnemu fotografu pripade najboljši položaj. »Škoda, da se zdaj nič ne dogaja,« pove v smehu. Njegovi modeli so bile Bernarda Jeklin, Majda Sepe, Anka Senčar, Bernarda Marovt, Metka Centrih in številne druge. Vestno je iskal tudi nove modele in odkril Nino Gazibara, Martino Kajfež, njegovo najslavnejše odkritje pa je Melania Trump, nekoč Melanija Knavs.

V svetu mode ste že veliko desetletij. Kaj bi kot poznavalec rekli o današnji modi, ko je vse instant?

»Glede na to, da modo spremljam že zelo dolgo, od leta 1959, bi lahko rekel, da se je v tistih časih res spreminjala. Vsako leto dvakrat so bile predstavljene smernice, za pomlad in zimo. Takrat si lahko bil modno oblečen in se je točno vedelo, da spremljaš modo. Današnja moda pa se samo reciklira, ker ne morejo iznajti nič novega. Vsak, ki kaj naredi, reče 'to je spomin na šestdeseta ali sedemdeseta leta'. Sicer doda svoj pečat, ki pa za moje pojme ni vedno dober ali iznajdljiv. Moti me to, da zdaj govorijo, da je moderno vse, kar ti je všeč. Potemtakem je tisoč mod, ne pa moda, ki bi zaznamovala ta čas. Čeprav moram povedati, da ko gledam recimo italijanske revije ali pa tiste, ki jih pokažejo v Parizu, lahko rečem, da je tam moda še zmeraj moda. Naredijo res take obleke, da jih lahko samo gledaš, pa si misliš, kako bi bilo dobro, če bi to imela žena.« Če bi to imela žena ...


Včasih je bilo tako, da so moški ženi pogosto kupili kaj lepega. Danes ni več tega oziroma je prej redkost kot navada.

»Seveda. Zdaj je drugače. Ženske ste bolj emancipirane, bolj samosvoje v življenju, pa tudi po zaslužku niste odvisne od moških. Čeprav, če si par ali poročen, moraš vedno gledati na skupno dobro, ker se mi zdi, če poenostavim, da je ob možu žena super, če je poleg vseh svojih vrlin še lepo oblečena. To se meni zdi zelo velik doprinos. Drži, da smo včasih ženskam več kupovali in z njimi občudovali najnovejšo modo.« Prav tako ni več kavalirstva, zelo malo moških pozna dunajsko šolo.
»Res je. Zelo malokrat vidiš, da moški prime plašč ali da prednost, ko greš skozi vrata. To, da smo emancipirani, je že v redu, ampak ni več tiste kulture. To malo pogrešam. Saj smo enakopravni, enakovredni pa ne moremo biti. Če nič drugega, ženske rodite, dojite, otroka vzgajate ... Moški tega ne delajo. Da si enakopraven samo zato, da boš enako zaslužil, je sicer dobro, ampak bi moralo biti tisto še nekaj več, da lepo voziš skozi življenje. Tak čas je.«

V vašem življenju pa je bilo veliko žensk, in to lepih.

»To pa ja. Bila so razna obdobja in bile so določene manekenke in fotomodeli, s katerimi sem veliko delal. Zanimivo je, da človek z njimi ves čas raste. Jaz sem jih vedno fotografiral, ko so bile mlade. Tako se težje staraš, kot če bi imel ves čas ene in iste manekenke in fotomodele. (Smeh.)« Odkrili ste veliko deklet, ki so postale manekenke, med drugim Melanijo Knavs, danes Melanio Trump.

Kje jo je vaše izostreno oko opazilo?

»To je bilo leta 1987, ko je bila januarska modna revija. Tisti večer sem naredil vse, kar sem imel za fotografirati, in zato sem šel domov pred koncem revije. Ko pridem iz Festivalne dvorane, zagledam na desni strani deklico, ki je bila naslonjena na ograjo in nekam zatopljena. Zdelo se mi je, kot da čaka. Človek ne more iz svoje kože, zato sem pač pristopil, se predstavil, ji povedal, kaj delam ... Odvrnila je, da čaka prijateljico. Moram reči, da mi verjetno ni takoj verjela. Vendarle je bila stara 16 let, jaz pa 48. Po eni strani je nezaupanje logično, če nekdo tako pristopi do tebe, in to ponoči. No, ampak potem sva se zelo lepo zmenila za poskusno fotografiranje in si izmenjala telefonski številki. Čez kakšen teden ali dva me je poklicala, povedal sem ji, naj prinese s seboj oblačila, ki jih ima najraje, saj v tistem, v čemer se dobro počutiš, boš tudi nekaj več izražal in bodo lahko fotografije boljše, še posebno če si na začetku. V studio je prinesla kar več oblekic. Imela je tudi kvačkan brezrokavnik, ki ga je sama naredila. Na začetku je bila malo zadržana, kmalu pa se je sprostila. Moram reči, da so prve fotografije zelo fajn uspele. Ko sem videl, da so zelo dobre, sem jo še enkrat povabil, da bi naredila še malo bolj profesionalne, saj sem v njej videl potencial za modne fotografije v modelih, ki sem jih delal za naročnika. In je res prišla čez kakšen mesec, pa moram reči, da so bile res zelo dobre fotografije. Ko sem jih razvil, sem jih pokazal v Centru za sodobno oblačenje in tudi takim, ki so se ukvarjali z reklamno fotografijo, če bi potrebovali nov model. Nakar sem jo hotel slikati za reviji Maneken in Našo ženo, a ni imela časa, ker je bil takrat konec šole. Še enkrat sem ji telefoniral. Ne vem, ali je nisem dobil ... Potem pa človek pozabi. Žal mi je, da nisem bil bolj agresiven, da bi jo več fotografiral. Ampak vseeno je s temi slikami prišla malo naprej, da so jo ljudje spoznali. Drugo leto je bila tudi ona manekenka na reviji v Festivalni dvorani. Po tistem sva se srečala še nekajkrat na revijah, ki so se dogajale pri nas.«


Vas je Melania kdaj omenila, se vam je zahvalila?

»Ko je bila znana v Parizu, so leta 1998 tja povabili naše novinarje. Imela je tiskovno konferenco in je povedala, kako je vse bilo. Spomnim se, kar se mi zdi lepo, da je, ko so jo vprašali, kako je sploh začela z modo, povedala, da sem jo jaz odkril in da sva naredila prve fotografije. To je v bistvu edinkrat, da me je omenila.«

Fotografija Melanije iz leta 1987, ko je imela 17 let. Foto: Stane Jerko
Fotografija Melanije iz leta 1987, ko je imela 17 let. Foto: Stane Jerko

 In zdaj je najbolj znana Slovenka.

»Prišla je zelo daleč. Ko je Trump leta 2015 začel svojo kampanjo, so novinarji ugotovili, da je Melania Slovenka, in so me, preden je bil izvoljen in tudi potem, kontaktirali za intervjuje. Do zdaj sem jih imel 93. Prvega sem dal avgusta 2015 za Daily Mail, nato za CNN, BBC, NBC, Paris Match, Der Spiegel ... Vsi so bili tukaj, prišli so iz Tokia, Los Angelesa, iz Švedske, Južne Amerike. Vse sem imel pri meni doma. Bilo je zanimivo, moram reči. Tudi na facebooku, kar sem opazil šele čez nekaj časa, je bilo še kakšnih 15 prošenj za intervju. Ampak tega nisem videl, saj nisem odpiral. Verjetno so si mislili, kakšen povzpetnež je, da niti ne odgovori. Drugi pa so me dobili prek telefona.« Če se vrnemo k Melanii ...

Koliko se je spremenila od začetka? Kaj mislite o zdajšnji Melanii?

»Melania res ni ista, kot je bila. Bila je zelo dobra, imela je pravo višino, pravo postavo, se pravi vitka, prava manekenka. Takrat je bila za naše okolje, za naš posel superdobra. Velikokrat so me spraševali, ali je kaj popravljena, pa sem vedno rekel, da verjetno je, ampak tega ne vem. Je pa nekaj zagotovo – tudi če je šla pod nož, mora zelo veliko delati, da to, kar si želi, obdrži. Mora pravilno jesti, dosti spati, se gibati, veliko telovaditi ... Ne moreš nič narediti, a biti lep. Spremenila se je v tem, da je Američanka, da je za njihove pojme super. Z moje strani lahko rečem, da je lepa. Že takoj na začetku sem rekel, da bo postala ameriška modna ikona, ker je taka, kot mora biti: ima lepo kožo, lepe ličnice in lepo postavo, in stvari, ki jih kupi ali da narediti, zna nositi. Res pokaže občutek za modo in obleke. To je eden njenih največjih plusov. Pokaže svojo milino, čeprav ne vedno s Trumpom skupaj.«

Kaj bi rekli, ste ponosni nanjo?

»Moram reči, da sem prav ponosen na to, da sem jo odkril, da je prišla tako daleč s svojim delom in občutkom. Zdi se mi kot buba, ki se prelevi v metulja. Najprej si zapreden, malo zadaj, potem pa se razviješ v nekaj lepega. Ona je točno to.«

»Vsi so bili tukaj, prišli so iz Tokia, Los Angelesa, Švedske in Južne Amerike,« pravi Stane Jerko. Foto: Igor Modic
»Vsi so bili tukaj, prišli so iz Tokia, Los Angelesa, Švedske in Južne Amerike,« pravi Stane Jerko. Foto: Igor Modic

Ste morda kdaj poskušali priti v stik z njo?

»Ko je bila inavguracija ob izvolitvi gospoda Trumpa, sem ji pisal v Ameriko, v pismo pa sem dal še dve njeni fotografiji. Poslal sem ji priporočeno, tako da se ni moglo izgubiti, ampak ni bilo nobenega odgovora. Skoraj vsi novinarji so me spraševali, ali se mi je kdaj zahvalila, ker je prišla tako daleč, tudi veliko ameriških novinarjev je reklo, da se mora meni zahvaliti, da je prišla zelo visoko, in to so tudi napisali. Hudo mi je, ker moram vsem reči, da nimam nobenih stikov. Tudi če bi kdo drug odpisal vsaj hvala, bi povedal, da se je zahvalila. Eni so rekli, naj ji zdaj še enkrat pošljem, ampak ne vidim smisla. Moram reči, da sem zadnjič imel spet en intervju o njej. Pa čeprav že zahaja. (Smeh.) Zagotovo pa bo obdržala imidž modne ikone. Postala je modna ikona, kot je bila Jackie Kennedy

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije