Smrad glasbenih varuhov

Franci je gledal nekam za točilni pult, med neštete steklenice, ki so zidale ozadje lokala. Njegovi Fantje izpod Šentvida bi bili pripravljeni nekajkrat dati po pet tisočakov za to, da se bodo v elitnih terminih vrteli na radiu, televiziji, v revijah. In prepevali na odru prihajajočega državnega festivala harmonik, kavbojk, blondink in valčkov ter polk …

Bilo je jasno, zakaj: postati pomemben vsaj za tisti hipec, tisti prekleti hipec, ki nekomu pomeni vse na svetu. Le kaj lahko človek naredi za ta prekleti hipec slave. Slave, ko te vsi na cesti prepoznavajo, se obračajo za teboj, mladoletnice s kmetij in z mest se lepijo nate kot muhe na med, zaradi slave se ti zdi, da se svet vrti zaradi tebe in okrog tebe.


Občutek in pol. Na vprašanje, ali se splača živeti za ta hitro minljivi trenutek, pa si nekako ni znal odgovoriti. Seveda, nekaj možnosti je, da se nekdo med njimi na vrhu obdrži dlje časa, toda to so za marsikoga le sanje. Ki navsezadnje niti ne prinesejo kaj velikega, vsaj v tej zarukani državici ne. Poznal je glasbenike, ki so na stara leta še živeli v maminem stanovanju. Velika večina pa vzdrži toliko kot muhe enodnevnice, muhe, ki v svet, ki se vrti okoli radia, televizije in tiskanih medijev, vložijo stotisočake evrov prihrankov.

Dobro, zdaj sem notri, in če sem notri, bom zadevo izpeljal do konca. Fantje izpod Šentvida bodo slavni vsaj za hipec, naj postanejo slavni, če si to res tako neskončno želijo. In če imajo denar, naj ga dajo. Vsi moramo živeti. Sploh ko slava mine.
**

Franci se je zavedel, da ga čaka še velikansko delo. Naložil si je, da bo obiskal deset do dvanajst lokalnih radijskih postaj in jim ponudil cedeje svojega jodlbenda, uredil najmanj dva nastopa na najbolj gledanem televizijskem programu, se domenil z lastniki lokalnih televizijskih postaj in jim zagotovil nastop na prihajajočem festivalu valčkov in polk.
Fantje izpod Šentvida bodo še plačevali. Toda kmalu bodo začeli tudi služiti in boljše volje bodo segali v žepe. Vse je bilo dogovorjeno z Jožetom.
**

Zvonec.
Drejč je stal med podboji z zadovoljnim nasmeškom na obrazu. Namesto pozdrava je Franciju namenil le brezbrižen, priznavajoč: »Mater, si faca.«
Faca je pripravila dva kozarca, pogledala v ovojnice, v katere je Drejč razporedil tisto, kar je pač obljubil, da bo prinesel. Cedejev je bilo dovolj, denarja v najmanjši, a najbolj zanimivi kuverti, ravno prav: osem bankovcev v najvišji vrednosti. Potem je v kozarca iz steklenice, ki jo je medtem odprl Franci, mimogrede nalil po nekaj prstov courvoisierja.
Drejč ga je malomarno začel spraševati razne traparije, kakor da mu ni brez besedice in brez vsakršnega podpisa pravkar izročil najmanj tridesetih slovenskih povprečnih plač. Pa je bilo pod plaščem brezbrižnosti vendar čutiti njegovo živčnost.

»Ne veseli se prezgodaj. Zdaj smo šele na začetku, šele zdaj se pravo in zajebano potovanje med čermi življenja, med narodnimi nošami, podloženimi s kavbojkami, zares začenja. Ni vse tako preprosto, kot je videti … Zadeve poznaš samo izza šanka, ko se s prijatelji pogovarjaš o tem, jaz poznam vso godljo tako dobro, da mi gre na trenutke že na bruhanje. Se ti ne zdi, da vse skupaj nekje smrdi, ko moraš, če seveda želiš svoje komade poslušati na radiu, plačati toliko in toliko denarja nekomu, ki vrh vsega za to, da sploh vrti na radiu, dobiva plačo? Se ti ne dozdeva, da ta smrad prihaja od ljudi, ki so na zunaj videti kot angeli varuhi slovenske narodno-zabavne, ko te vzamejo pod svoje peruti, pa ti pokažejo kremplje in pravi obraz?«

Drejč ga je gledal kot boga. Negibno je bolščal vanj in čakal na še kakšno resnico. Z vsem svojim videzom, ki še zdaleč ni vzbujal občutka resnosti, je začel dojemati kemijo in magijo narodno-zabavnega sveta, še posebno slovenskega, o katerem je mislil, da je nepokvarjen, čist, svet tiste glasbe, o katerem je prebiral v časnikih, gledal na teve zaslonih in v katerega je tudi sam želel priti.
--
Vsaka podobnost z resničnimi osebami ali dogodki je zgolj naključna.