INTERVJU

Slavko Bobovnik: Res sem se počutil kot velika rit

Objavljeno 08. marec 2020 15.16 | Posodobljeno 08. marec 2020 15.16 | Piše: Ajda Janovsky

Z veseljem sem delal televizijo, zdaj pa je ne pogrešam, po odhodu z nacionalke in koncu vodenja kviza Milijonar, pravi 65-letni Korošec.

Slako Bobovnik zatrjuje, da gre zdaj skoraj zagotov v pokoj.
Je eden najbolj karizmatičnih televizijskih obrazov, večkrat nagrajeni voditelj in novinar, pred čigar vprašanji so se vsakomur, ki je imel kaj masla na glavi, upravičeno tresle hlače. Več desetletij je pomagal krojiti informativni program Televizije Slovenija, zadnji dve leti pa smo ga spoznali še v nekoliko drugačni vlogi, kot voditelja kviza Milijonar. S 65-letnim Korošcem Slavkom Bobovnikom smo pred penzijo, v katero zdaj po kratkem skoku v zabavne vode, kot pravi, prav zares odhaja, med drugim poklepetali o tem, zakaj Slovenija ni druga Švica, in izvedeli, ali je eden tistih mož, ki svojo ženo pogosto razveselijo s cvetjem.

Ko sva se dogovarjala za ta intervju, ste me kar malce prestrašili, ko ste dejali, da pričakujete deset vprašanj, ki vam jih še niso zastavili. Ste vedno tako strogi?
Zadnjič je žena brala moj pogovor v nekem časopisu. Odloži. Brez komentarja. Vprašam, kaj pa je narobe. Pravi nič, vse je v redu. Sem rekel reci ženska, kaj je narobe. Nič, že deset let govoriš iste stvari. Saj je okej, samo sem to že kdaj slišala oziroma prebrala. In potem sem še jaz prebral in se mi je res zdelo. In zdaj ne vem, ali sem jaz kriv, da vedno iste reči govorim, ali kolegice in kolegi vedno iste stvari sprašujejo. Zato sem vam to rekel. Da sem doma s Koroške, da sem delal nekaj tisoč Odmevov, da vozim bicikel – vse to ljudje verjetno že vejo.

Mislim, da bi on do tega denarja prišel tudi brez moje intervencije.

Trenutno nas najbrž vse najbolj zanima, ali boste zdaj, po slovesu od Milijonarja, res odšli v penzijo ali nas boste znova kako presenetili.
Kaj že pravijo pametni ljudje? Mislim, da grem res v penzion, ampak nikoli ne reci nikoli.

Greste težko s televizije? Človek se verjetno navadi na vznemirjenje, na poseben življenjski ritem.
Imel sem srečo v življenju, da sem lahko delal televizijo do približno pol leta, preden sem šel v penzion. In mislim, da nima veliko ljudi sreče, da bi od 40 let dela 20 let hodili v službo z velikim veseljem, naslednjih 10 z veseljem in zadnjih 10 brez slabe volje. Jaz sem na tej televiziji lahko delal, kar sem hotel. Z veseljem sem delal televizijo, je pa zdaj nič ne pogrešam. Kolege in kolegice pa, to moram priznati.

Jaz sem bil rad novinar, nisem plezal po lestvici.

Ali obstaja še kaj, česar v televizijski karieri niste poskusili, pa bi?
Ko so januarja lani poklicali z Milijonarja, sem mislil, da bom umrl od smeha. Potem še en klic, pa še en, in potem je človek naenkrat v studiu in počne nekaj, za kar bi si mislil, da nikoli v življenju ne bo počel. Zanesljivo so reči, ki jih nisem poskusil, ampak mislim, da jih v letih, v katerih sem, ne morem več početi ali jih vsaj ne bi počel dobro. Zdi se mi, da bi znal narediti dober potopis. Ampak bojim se, da sem prestar in da danes ni nikogar v Sloveniji, ki bi bil pripravljen plačati en mesec ekipi, da bi odpotovala, vseeno, ali v Bosno ali v Alhambro. Vse zahteva čas in raziskovanje.

Potovanja so torej zagotovo na seznamu aktivnosti v pokoju?
image
Najbrž ena njegovih najbolj znanih poz iz časov, ko je delal na nacionalni televiziji. FOTO: Dejan Javornik
Ja, upam, in hvala bogu, da mi gredo cene na roko. Ko sem šel prvič v Egipt, je za dva stalo šest mojih plač. Zdaj lahko dva tja dol potujeta za teden dni za domala en penzion in nekaj drobiža, ki je ostal od prejšnjega. Včasih je bilo težko doma komu razložiti, ko so me spraševali, zakaj se vozim s stoenko ali fičem. Saj tako slabo ti pa ne gre, da si ne bi mogel škode privoščiti ali golfa. Glej, zame je ta avto čisto dober. Denar raje porabim za neki čuden hotel bogu za hrbtom. In še danes je tako.

Za kaj še radi zapravljate?
Nekaj mojega hobija vidite tu naokoli (pokaže po stanovanju). Rad kupim zanimivo steklenico vina. Ko smo bili v Franciji, žena ni ravno za ta šport, sem šel sam na degustacijo v Burgundiji. Tisto je bila ogromna klet, in ko sommelier vidi, da nekaj malega o vinu veš, se verjetno še bolj potrudi. To je bila prva klet, iz katere sem šel z vinom, ki je stalo več kot sto evrov. Bobovnik, sem si rekel, en dan bi bil lahko dlje v Franciji, če ne bi kupil tega neumnega vina. Tri steklenice, trije dnevi. Kaj pa vem.

Ga je bil pa verjetno užitek popiti?
Ja, ampak dve steklenici še čakata. Je pa res tudi, da imam včasih potem malo slabe vesti. V Ameriki, recimo, klošarju, ki ga vidim na cesti, dam 50 centov ali pa dolar, 500 metrov dalje pa spijem kozarec vina, ki stane 15 dolarjev. In potem letim nazaj in onemu klošarju stisnem še pol dolarja in zdravim svojo slabo vest.

Nedavno ste navdušili, ko ste se potegnili za tekmovalca, ki ni prejel izplačila nagrade v času, zapisanem v pogodbi. Ste človek, ki ga nepravičnost žre?
To pa itak. Ta možakar mi je že prej v oddaji rekel, ko sem ga vprašal, za kaj bo porabil denar, da bo šel, mislim, na Laponsko. Čez en teden je sporočil, da je že tam. In zdaj, ko se je to zgodilo, mi piše: Res mi je nerodno. Sposodil sem si od očeta in mu povedal, do kdaj mu bom denar vrnil, pravi. Zdaj je seveda ta datum potekel in je nerodno. Mislim, da bi do tega denarja prišel tudi brez moje intervencije, ampak res sem se počutil kot velika rit. Res sem bil vesel, da je tisti dan potem dobil denar.

Ste na seznamu nove ustaške organizacije. Ne piše se vam dobro.

Z odhodom iz Milijonarja ste precej razburkali javnost. Vam je kaj žal, da ste odšli?
Ne. Na Milijonarja sem prišel za eno sezono za 50 oddaj, ostal sem dve sezoni za sto oddaj. Gledalcem sem dal, kar lahko dam, naredil producentom nekaj sivih las in potešil svojo tovrstno radovednost. Kolegom in kolegicam, ki so ostali, želim obilo sreče, še več seveda tekmovalcem, ki se bodo potili na vročem stolu.

V karieri ste se srečevali z različnimi ljudmi. Na nacionalni televiziji v informativnem programu tudi s takšnimi, ki so krojili ali še krojijo našo usodo. Glede na to, da ste imeli vpogled v zakulisje – kje se je po vašem v Sloveniji zalomilo? Zakaj nismo druga Švica?
Predvsem zato, ker so že takoj po letu 1990 pri nas zelo hitro prevladali drobni, osebni, parcialni interesi nad interesi naroda in države. Stari oblastniki se niso hoteli odreči dotedanjim privilegijem, novi so jih zahtevali zase. In potem je tu še kasta vsevednih, ki so politične barve spreminjali hitreje kot kameleoni, kasta prejšnjih in novih herojev, kasta nepogrešljivih, kasta vedno novih borcev za oblast in tako naprej. In v tej čudni mešanici so si nekateri polnili žepe, drugi so gledali stran, ker je šlo za »naše«. Nekateri tega sploh niso opazili, ker jim je tekanje po svetu v vlogi novih ministrov pomenilo več kot težave milijona in devetsto tisoč Slovencev. Ob tem sta nekontrolirano izbruhnili bolečina in tragika vojnih in povojnih dogodkov. In pri tem ni bilo nikogar, z izjemo nadškofa Šuštarja mogoče, ki bi iskreno mislil in rekel: Prepustimo tisti čas zgodovinarjem in, če je treba, sodiščem ter ozrimo se naprej.

Bojim se, da je pred nami čas, ko bomo še vremensko napoved delali ločeno za leve in desne.

Verjetno je tudi vaše delo zaznamoval čas te tranzicije?
Po svoje zagotovo, čeprav sem novinarstvo vedno jemal kot poklic, kot iskanje, zbiranje in sporočanje za gledalce pomembnih ali zanimivih novic. Vam pa povem eno štorijo iz teh časov. Pred letom 1990 sem seveda poznal ljudi, ki so bili tajni ali malo manj tajni sodelavci službe državne varnosti (udba ji pravimo danes), tudi kakšno ne preveč prijazno besedo smo izmenjali, srečevali smo se na zelo različnih koncih, v zelo različnih družbah in ob zelo nenavadnih urah. Tudi kakšna »nespodobna povabila« je bilo slišati. In po letu 1990 me je začelo neizmerno zanimati, kaj so vsi ti ljudje sporočali o meni. Več kot desetletje in pol sem se upiral tej radovednosti, a tam okoli leta 2005 sem se napotil v arhiv, da izvem, kaj so ti »prijatelji« napisali o meni. Neizmerno presenečen in vesel ugotovim, da je tam en sam stavek o meni, pa še ta se je nanašal na moje delo v Teritorialni obrambi. In trije gospodje, moji znanci, še danes ne vedo, zakaj so bili moji gostje nekega poletnega večera in zakaj so ves večer poslušali na sto načinov izrečeno misel, da je molk zlato.

Kaj menite, da bi nas moralo trenutno še posebno skrbeti?
image
Doma je obdan s knjigami, številnimi plaketami, ki jih je prejel v karieri, in buteljkami dobrega vina. Slednje ena redkih reči, ki ga premamijo k zapravljanju. FOTO: Dejan Javornik
Danes mi nekdo na nekem spletnem portalu napiše: »Ste na seznamu nove ustaške organizacije. Ne piše se vam dobro.« Take in podobne grožnje prihajajo že desetletje. Za njimi vedno stojijo strahopetci. Ampak nekoč se bo nekomu odpeljalo. Na spletnih forumih ne obveljajo več nobena dejstva. Napišem, da je od Ljubljane do Radelj 135 km, pa nekdo komentira, naj se za to zahvalim tej ali oni oblasti. Pa čakajte, po dobri ali slabi cesti, tej ali oni oblasti navkljub je in bo vedno 135 km. Fakti, letnice, cene, kilogrami – vse to sploh ne velja več. Vedno gre za interpretacijo. Vsako novico se da povedati drugače. Če malo pomislim, se bojim, da je pred nami čas, ko bomo še vremensko napoved delali ločeno za leve in desne.

Vam je kaj žal, da v dolgoletni karieri na informativnem programu niste bili nikoli urednik?
Razen Jurija Gustinčiča se ne spomnim nikogar, ki je šel kot novinar v penzion. Jaz sem bil rad novinar. Nisem plezal po lestvici. Morebiti bi moral, ampak to me nikoli ni veselilo ali pa nisem bil dovolj poslušen, da bi me v to silili (smeh). Nimam nobenega slabega občutka.

V enem od intervjujev ste nekoč dejali, da bi šli v politiko, če bi obstajala primerna zelena stranka. Zdi se, da je zdaj pravi čas za to, saj zelene teme stopajo v ospredje.
V tej državi smo imeli že mnogo zelenih, ki so to bili iz nekih drugih interesov. Tudi v tem trenutku jih imamo nekaj. In verjetno ni načina, da bi vse to spravili pod eno samo, strogo zeleno streho. Edino pod strogo zeleno streho, brez rdečih, črnih ali katerih drugih odtenkov, bi se verjetno dalo kaj narediti. Edino pod takšno izključno zeleno streho bi se mogoče videl.

Torej se vam zdi, da je ekologija težava, s katero bi se morali intenzivno ukvarjati?
To je najpomembnejša stvar, tu se vsi problemi sodobnega sveta začenjajo, tu se kroji prihodnost. Veliko sem delal v ekološko obremenjenih krajih Mežiške doline. Razumem ljudi, ki živijo na takšnih območjih. Razumem in podpiram iniciative v Šoštanju, razumem in podpiram proteste v Anhovem. Ampak nekje v tej državi bo sežigalnica. Mora biti. Saj ne bomo mogli vse življenje voziti sežigati smeti na Dunaj. Nekje to bo. In jaz vladi ali opoziciji ne pripisujem sposobnosti treznega in strokovnega razmisleka o tem, kako prebivalce kraja X prepričati, da sprejmejo sežigalnico, ki ne bo poslabšala njihovega življenja.

Praznujete osmi marec? Ženi nosite rože?
Verjetno sem ji jih prinesel kakšnih stokrat premalo. A tu in tam to vendarle zmorem.

Za konec ne morem mimo vaših brkov, ki so skoraj tako legendarni kot brki Hercula Poirota Agathe Christie. Koliko časa zapravite za njihovo urejanje?
Pozornost, ki sem jo namenil brkom v zadnjih 40 letih, se da izmeriti v sekundah. Nima torej smisla, da v tem prijetnem pogovoru pokvarimo to statistiko. (smeh)




Deli s prijatelji