Še desetkrat se ji jezik ne bo sukal (FOTO)

V velikem poletnem avditoriju na Studencu pri Domžalah so sklenili premiero letošnje osrednje gledališke predstave Kadar se ženski jezik ne suče, ki jo je napisal dr. Vojmil Rabadan, priredil in režiral pa Alojz Stražar. Skladatelj in glasbeni producent je bil Slavko Avsenik ml., besedila pa je napisal Bernard Miklavc. Za kostume je poskrbela Andreja Stržinar, za sceno pa Urška Gregorič, Avguštin Gales in Florjan Strmšek.

Nastopajo Štefica Grasselli, Marijan Bunič, Pia Brodnik, Špela Prenar, Gregor Ravnik, Jure Sešek, Rajko Majdič, Jože Vunšek pa še več kot 40 igralcev, pevcev, plesalcev in statistov. Zbor sestavljajo okoliški pevci in člani Komornega pevskega zbora Šutna iz Kamnika. V živo igra Komorni ansambel Poletnega gledališča Studenec.

Mojster komičnih zapletov

In kdo je avtor komedije Kadar se ženski jezik ne suče? »Dr. Vojmil Rabadan je avtor, režiser, gledališki teoretik, dramatik in romanist, ki je slovenski javnosti znan kot avtor prve dramatizacije Vandotove povesti Kekec in po vrsti drugih predstav, med katere spada tudi pričujoča francoska farsa,« odgovarja režiser Alojz Stražar. »Za družbenokritično komedijo oziroma farso je značilno, da avtor na šaljivi način prikazuje vedênje in lastnosti ljudi, ki se v normalnem svetu zdijo nesmiselne, če ne že bedaste. Rabadan je izjemen mojster duhovitih in komičnih zapletov iz preprostih motivov, tako gledalcu ponuja sprostitev in užitek. Tega sem se v priredbi predstave tudi poskušal držati.«

Za lažje razumevanje zgodbe je Stražar predstavo razširil z dvema prizoroma ter dodal nekaj pesmi v prepričanju, da bosta glasba in pesem predstavo popestrili: »Nastopijo številna bistvena nasprotja – pamet zoper nespamet, pretkanost zoper iskrenost in poštenost. Poleg tega avtor na svojstven in humoren način gledalca opozarja na zvitost in korupcijo, ki segata še posebno v današnji čas. Vsak si lahko po svoje izbere nauk, čeprav je glavni namen te komedije občinstvo razveseliti in spraviti v smeh ter dobro voljo. Verjamem, da sem z igralci to tudi z lahkoto dosegel. Govor preteklega obdobja je zanimiv, saj daje predstavi poseben čar. V priredbi sem obsežno besedilo poskušal nadomestiti s pesmimi. Besedilo predstave je smotrno in zasnovano na bistrem opazovanju, od igralcev pa zahteva veliko situacijske komike, saj ta zagotavlja uspeh.«

Boj za ostarelega bogatuna

V vlogi Finette nastopa sopranistka Štefica Grasselli, ki na odru stoji s Pio Brodnik, sicer mentorico in podpisnico diplome in magisterija, tako rekoč prvo damo studenškega odra. »To je zelo lep občutek,« na kratko opiše Grassellijeva.

In kakšna je vloga Funette? »To je zanimiva deklica, ki prvo dejanje ne govori,« pojasni Štefica Grasselli. »Mož me je pri tem zelo podpiral, da sem doma prvo dejanje zelo intenzivno vadila, v drugem dejanju pa govorim preveč. Iz vsega tega se rodi ogromno situacijske komike. Drugo dejanje je zelo pestro in zanimivo. Ko ženska ne zna obvladovati svojega jezika, potem pride do raznoraznih zanimivih trenutkov.«

Na Studencu nastopa tudi zmagovalec letošnjih Melodij morja in sonca Gregor Ravnik (desno).

V eni od glavnih vlog nastopa stalni sodelavec Poletnega gledališča na Studencu Marijan Bunič, tokrat v vlogi Martina Priponeta. Že v prejšnjih predstavah smo ga srečali v vlogah premožnih in zaželenih samcev. »Očitno se me take vloge kar držijo,« je povedal Bunič. »Vsi so malce zadrti, koristolovci, zoprni, ne vem, od kod, ampak kar skačem v te vloge. Tak je tudi letošnji Priponet, ki je starejši trgovec, zelo koristolovski in bi se rad oženil z mlado deklico, ki pa je podedovala neko skrivno bogastvo, o kateri se govori, videl je pa še ni. To dekle ima še eno krasno lastnost, da pač ne govori, kar je za zakon z njegovega vidika zelo praktično.«

Bunič je še povedal, da igra temelji na situacijski komiki: »Prizori so izjemno bogati, veliko je spletkarjenja, zvijajo se drug pred drugim in to povzroča salve smeha. Na vajah smo se zelo zabavali in veliko smejali. Zanimivo je tudi to, da je avtor, čeprav je človek 20. stoletja, šel kakšno stoletje v preteklost, saj je igro postavil v 18. stoletje, zato je dogajanje v celoti zelo barvito in razkošno.«

Prizori so izjemno bogati, veliko je spletkarjenja.

Režiser Alojz Stražar se besedila letošnje osrednje gledališke predstave ni lotil prvič, saj je komedijo Kadar se ženski jezik ne suče režiral že leta 1966. To je bila tudi prva režija takrat 22-letnega gledališkega navdušenca. »Uspeh je bil izjemen, saj smo kar dvanajstkrat gostovali na domačih odrih,« je povedal Stražar. »Zato srčno upam, da bo tako tudi letos, ko je za nami premiera, pred nami pa še deset ponovitev. Lahko rečem, da sem z dosedanjim delom zelo zadovoljen. Upam, da bo tako tudi na koncu.«

Po premieri bodo ponovitve predstav ob koncih tedna vse tja do 14. avgusta, in sicer 28., 29. in 30. julija ter 3., 4., 5. in 11., 12., 13. in 14. avgusta, vse predstave pa bodo ob 21. uri.