Primorec ljubi hribe

Medtem ko poleti večina zdrvi na vročino in morje, se pevec Slavko Ivančič poda v hribe. Ne le zaradi nekaj stopinj manj, ampak tudi zato, ker je na morju vse leto. Doma je namreč iz Crikvenice na Hrvaškem, že dolga leta pa živi pri Portorožu. Tako se poleti odpravi v hribe. Marsikje se je imel lepo, njegov najljubši kotiček pa je Pokljuka, ki jo obišče vsako leto, brez izjeme, vsakokrat za 10 dni. »Niti spomnim se ne več, kdaj sem bil tam prvič, ampak od takrat se mi sanja o Pokljuki in redno se vračam tja.« Kaj ga je tako očaralo? »Pokljuka kot celota in ljudje. Prekrasni so hribi okrog, hoja, narava in občutek, da pripadaš tej naravi. Občutki so nepozabni.«

Poleti skoči tudi v Crikvenico, kjer ima hišo na plaži pri centru, da lahko vse pokliče na pijačo ali prigrizek kar z balkona. Vseeno je večina njegovih počitniških spominov zimskih oziroma hribovskih. »V spomin so se mi zakoreninili tudi dopusti na smučiščih v italijanskem Livignu. Tam sem imel enkrat celo koncert. Na plesišču je bilo ogromno ljudi dobre volje, iz zvočnikov je donela slovenska glasba.«

Njegovi dopusti so klasični. »Veliko hoje po hribih, dobrih ljudi in dobre volje. Na prvem mestu je zdravje, adrenalinske dejavnosti mi, vsaj v tem obdobju, ne dišijo preveč.« Poleg tega ne brska za prav posebnimi destinacijami. »Do zdaj sem bil po vsej Evropi, na smučiščih, v velemestih, metropolah in s ponudbo in vsem, kar sem doživel, sem zadovoljen.«

Razen na Pokljuko se na že obiskano destinacijo ne vrača. »Me pa prijatelji in žena Irena dostikrat odpeljejo kam, kjer še nisem bil. Ko potegnem črto, so vselej najpomembnejši prijatelji, družba in njihova energija, precej bolj kot destinacija sama.«
Prepeval je po različnih deželah. V Rusiji, Azerbejdžanu, Armeniji, Ukrajini, Nemčiji, Avstriji, Švici, Italiji, na Švedskem, Finskem ... A vendar si želi videti še več novih krajev. »Mogoče ne bi bilo slabo skočiti na dopust v Baku ali Erevan, ki me močno vabita. Časa je še dovolj.«

Tudi na Triglavu je že bil, in na ta dosežek je izjemno ponosen. »Res je bilo lepo. Hodiš do Kredarice, zvečer pride hišnik s kitaro v rokah. Kitara kot po navadi konča v mojih rokah in se ob mojem vokalu prelevi v prekrasno zgodbo. Dvajset planincev, zadovoljnih, ker se jim nikamor ne mudi, čaka na naslednji dan. Ob peti uri zjutraj zbujanje in pot pod noge na Triglav. Nepozabno. Še danes vem, da se je pisal 3. september, saj sem z vrha klical svojo hčerko Ivo, ki ima na ta dan rojstni dan.«