Manca Košir: Še nikoli nisem tako jasno videla, kdo sem in kaj nisem

»Zaradi mladih je moje srce polno upanja,« sklene najin pogovor. Z upanjem, energijo, po Mančino pač. Prej pogovor teče o njeni novi knjigi dopisovanj, sveti jezi, ki jo popade ob opazovanju kapitalističnega sranja, kot mu pravi sama, in tudi veselju, ker mnogi mladi že izbirajo, da bodo živeli drugače.

Dosje Oneplus tokrat nosi naslov Človek. Kaj vam pomeni ta beseda?

Najpomembnejši so odnosi med ljudmi, saj je človek odnosno bitje skupnosti. V mojem življenju sta zato ključni besedi človek in skupnost, za oboje se zavzemam po svojih najboljših močeh od malega. Lahko bi vam povedala kup zgodb, kako sem reševala ljudi. Mala učenka sem šla v zbornico, protestirajoč: »Ne, tega učenca ne boste vrgli iz šole!« In sem ga inštruirala, zdelal je razred in niso ga vrgli iz šole. Hodila sem še v gimnazijo, ko so zaprli živahnega fanta iz sosednjega razreda. Pa sem mu redno pisala pisma v zapor, ga spodbujala, da je začel študirati, hodil je k meni na obisk … in končal ekonomijo ter postal direktor majhnega podjetja. Prav on mi je v zaporu izdelal zibko za starejšo hčer, saj se je tam naučil mizariti ... 

Preberite intervju na Onaplus.si.