Maja Fister: Pride dan, ko nismo na prvem mestu. Ko se vsem godi ista krivica. Ko vse boli

Rada opazujem okolico. Ljudi, njihove gibe. In geste. Nasmeh se mi prikrade na obraz, ko mi starejša gospa na postaji reče, da imam »imeniten plašč«. Ker je tako pač iskreno mislila. In ko me pri blagajni neznanec z zvrhanim vozičkom spusti naprej, ker imam v roki samo zobno pasto. Ker se mu nikamor ne mudi. Tudi ko mi pešec z nasmehom prikima, ko pred prehodom zgledno ustavim avto. Ker je to itak moja dolžnost. On pa je vseeno srečen, da jo upoštevam.

In ko v centru Ljubljane končno dobim parking, po denarnici iščem kovančke, pa se ob meni pojavi gospod s svojim parkirnim listkom: »Živjo! Jaz se že odpravljam, plačano imam pa še eno uro. Izvoli, da ne bo šla v nič!«

Nasmehnem se, ko grem po Čopovi in mimo mene na kolesu švigne gospodična, ki si na glas prepeva. O. K., mogoče je malo nora, mogoče pa ji je samo vseeno, ker je pač srečna. Ni treba veliko, da mi polepša dan, prisežem, da ne. Ampak stvar res ni enosmerna. In takih, ki mi pogrejejo srce, je iz dneva v dan občutno manj od tistih, ki mi zavrejo kri.

Kolumna se nadaljuje tukaj ...