NA EKS
Kje ste bili, ko ste bili
Prav fascinantno je, kako uspe firmi v skoraj manj kot dvanajstih urah sporočiti pet ključnih informacij o novem izdelku najstnikom na drugem koncu sveta.
Odpri galerijo
V tem trenutku si nihče ne upa napovedati zmagovalca tokratnih parlamentarnih volitev. FOTO: Matej Družnik/Delo
Zdaj pa sta se tudi pri nas uradno začela cediti med in mleko. Tudi najbolj skriti talenti so prišli do svoje piksne političnega vazelina in začeli so ga mazati v vse luknje, ki jim jih posameznik nastavi. Spet se odpirajo zgodbe o Švici, o boljšem življenju in podobno. Pri vseh teh šegah, verovanjih in obljubah se vedno zavzamejo pozicije, ne glede na prepričanje, bolj glede na razmerje sil. Nikakor se ne spodobi, da se z mnenjem našega nasprotnika strinjamo, saj tako postanemo enaki kot on, s tem pa ne pokažemo nobene razlikovalne prednosti in ni rezona, da bi nekdo izbral prav nas. Zavzeti je pač treba nasprotno stališče ali bolje povedano zgodbo, ki jo ima nasprotnik predrugačiti tako, da dobi svoj nasprotni pomen. Po domače. Nekateri nam govorijo, da vidijo luč na koncu tunela, drugi nas prepričujejo, da to ni luč na koncu tunela, ampak vlak, ki se skozi tunel pelje proti nam.
Letošnje volitve bodo še posebno zanimive, predvsem zaradi vprašanja, ki se v zadnjem času postavlja v zvezi s točnostjo javnomnenjskih anket. Predvsem zaradi načina vzorčenja oziroma načina doseganja mnenja tistih, ki naj bi odločili volitve. Kot kaže, je čas klasičnega telefonskega anketiranja minil in veliko vprašanje je, kako zadeti tiste z mobilniki in tiste, ki večino informacij dobijo na vseh družabnih omrežjih in sporočilnikih oziroma novodobnih platformah za komunikacijo. Naš tamali pravi, da je facebook za stare, da to ni medij, ki bi ga današnji osnovnošolci vzeli za relevantnega. OK. Zanimiv je način, kako dandanes doseči tako imenovano ciljno skupino, ki jo želiš prepričati oziroma informirati.
Ves dan so povezani, vendar ti ni jasno, kako in s kom. Po drugi strani pa je fascinantno, da ob predstavitvi novega telefona pride domov iz šole in obvlada vse novosti in funkcije, ki so bile šele pozno zvečer pred tem predstavljene na drugem koncu sveta. Na vprašanje, od kje to, je odgovor, da je pisalo v časopisu, ki ga prodajajo ob vhodu v podzemno. Prav fascinantno je, kako uspe firmi v skoraj manj kot 12 urah sporočiti pet ključnih informacij o novem izdelku najstnikom na drugem koncu sveta. In debata med malico v šoli se začne. Še bolj fascinantno pa je, da informacija ni dosegla teh istih hobotničarjev – ki bi, če bi imeli šest rok, v vsaki držali eno od teh novodobnih naprav – po elektronski poti, ampak prek klasičnega časopisa. Temu se verjame. Šele tedaj se začne raziskava na napravah. Čuden svet, bi rekli. Kako doseči mnenje različnih skupin, je velika naloga vseh, ki želijo komu kaj povedati. Ampak treba je paziti. Nove generacije selekcionirajo. Primorane so se nenehno odločati, kaj je in kaj ni. In odločajo se takrat, ko je treba. To je tisti ključni teden ali dan pred volitvami, ki ga ankete težko zaznajo. To je njihov svet, njihova realnost. Interes je ključ za zaznavo sporočila. Njim ni jasno, kaj želi sporočiti nekdo, ki hodi sekat drva. Najmanj jim je jasno, da želi ta lumberjack postati predsednik. Prav tako jim ni jasno, zakaj se nekdo hvali s svojimi dosežki, kaj vse je naredil v minulih letih, in govori, da njegovi nasprotniki nimajo izkušenj v službi, za katero se potegujejo. Pa saj je bil plačan za to, da nekaj naredi.
Tudi delavci pri Akrapoviču vsak dan ne postajo selfiejev v stilu »danes zašvasal petnajst auspuhov« ali čistilka v WC-ju na pumpi, »feeling blessed, danes se je pri nas fsral predsednik parlamenta, vse spucala, kot novo, dal tringelt, car«. Nekaterim pač ni jasno, da so plačani za to, kar počnejo, in da njihovo početje ni noben presežek, ampak enostavno njihovo delo. Kot je delo učitelja, da nauči pisati in računati, kot je delo varilca, da švasa auspuhe, kot je delo čistilke, da spuca. Najhujši pa so tisti, ki se sklicujejo na svoje izkušnje, na svoje minule dosežke, a vsi vemo, da ko so bili na poziciji, ko so bili na štihu, da kaj naredijo, niso naredili nič. Niti toliko, kot se je od njih pričakovalo za plačo, ki so jo prejemali. Veliko je takih, tako direktorjev, funkcionarjev in kvazistrokovnjakov, ki enostavno povedano niso naredili nič. Nekateri celo škodo. Bili so na pozicijah, imeli so možnosti, imeli so tudi možnosti, da naredijo več, kot se je od njih pričakovalo. Zdaj pa se zavzemajo za dobrobit neke širše skupnosti, si prizadevajo, da bi jih v njihovih idejah podprli. So hinavci, ki želijo še enkrat priti na pozicijo, ki bi jim omogočila udobje. Veliko jih je, ki jih lahko vprašamo, kje ste bili, ko ste bili? Ljudje jih prepoznajo, ankete ne. Pa bi oni zdaj reševali svet.
Letošnje volitve bodo še posebno zanimive, predvsem zaradi vprašanja, ki se v zadnjem času postavlja v zvezi s točnostjo javnomnenjskih anket. Predvsem zaradi načina vzorčenja oziroma načina doseganja mnenja tistih, ki naj bi odločili volitve. Kot kaže, je čas klasičnega telefonskega anketiranja minil in veliko vprašanje je, kako zadeti tiste z mobilniki in tiste, ki večino informacij dobijo na vseh družabnih omrežjih in sporočilnikih oziroma novodobnih platformah za komunikacijo. Naš tamali pravi, da je facebook za stare, da to ni medij, ki bi ga današnji osnovnošolci vzeli za relevantnega. OK. Zanimiv je način, kako dandanes doseči tako imenovano ciljno skupino, ki jo želiš prepričati oziroma informirati.
Ves dan so povezani, vendar ti ni jasno, kako in s kom. Po drugi strani pa je fascinantno, da ob predstavitvi novega telefona pride domov iz šole in obvlada vse novosti in funkcije, ki so bile šele pozno zvečer pred tem predstavljene na drugem koncu sveta. Na vprašanje, od kje to, je odgovor, da je pisalo v časopisu, ki ga prodajajo ob vhodu v podzemno. Prav fascinantno je, kako uspe firmi v skoraj manj kot 12 urah sporočiti pet ključnih informacij o novem izdelku najstnikom na drugem koncu sveta. In debata med malico v šoli se začne. Še bolj fascinantno pa je, da informacija ni dosegla teh istih hobotničarjev – ki bi, če bi imeli šest rok, v vsaki držali eno od teh novodobnih naprav – po elektronski poti, ampak prek klasičnega časopisa. Temu se verjame. Šele tedaj se začne raziskava na napravah. Čuden svet, bi rekli. Kako doseči mnenje različnih skupin, je velika naloga vseh, ki želijo komu kaj povedati. Ampak treba je paziti. Nove generacije selekcionirajo. Primorane so se nenehno odločati, kaj je in kaj ni. In odločajo se takrat, ko je treba. To je tisti ključni teden ali dan pred volitvami, ki ga ankete težko zaznajo. To je njihov svet, njihova realnost. Interes je ključ za zaznavo sporočila. Njim ni jasno, kaj želi sporočiti nekdo, ki hodi sekat drva. Najmanj jim je jasno, da želi ta lumberjack postati predsednik. Prav tako jim ni jasno, zakaj se nekdo hvali s svojimi dosežki, kaj vse je naredil v minulih letih, in govori, da njegovi nasprotniki nimajo izkušenj v službi, za katero se potegujejo. Pa saj je bil plačan za to, da nekaj naredi.
Tudi delavci pri Akrapoviču vsak dan ne postajo selfiejev v stilu »danes zašvasal petnajst auspuhov« ali čistilka v WC-ju na pumpi, »feeling blessed, danes se je pri nas fsral predsednik parlamenta, vse spucala, kot novo, dal tringelt, car«. Nekaterim pač ni jasno, da so plačani za to, kar počnejo, in da njihovo početje ni noben presežek, ampak enostavno njihovo delo. Kot je delo učitelja, da nauči pisati in računati, kot je delo varilca, da švasa auspuhe, kot je delo čistilke, da spuca. Najhujši pa so tisti, ki se sklicujejo na svoje izkušnje, na svoje minule dosežke, a vsi vemo, da ko so bili na poziciji, ko so bili na štihu, da kaj naredijo, niso naredili nič. Niti toliko, kot se je od njih pričakovalo za plačo, ki so jo prejemali. Veliko je takih, tako direktorjev, funkcionarjev in kvazistrokovnjakov, ki enostavno povedano niso naredili nič. Nekateri celo škodo. Bili so na pozicijah, imeli so možnosti, imeli so tudi možnosti, da naredijo več, kot se je od njih pričakovalo. Zdaj pa se zavzemajo za dobrobit neke širše skupnosti, si prizadevajo, da bi jih v njihovih idejah podprli. So hinavci, ki želijo še enkrat priti na pozicijo, ki bi jim omogočila udobje. Veliko jih je, ki jih lahko vprašamo, kje ste bili, ko ste bili? Ljudje jih prepoznajo, ankete ne. Pa bi oni zdaj reševali svet.
