IRENA YEBUAH TIRAN

Ker sem temnopolta, nisem dobila vloge

Objavljeno 27. junij 2020 20.00 | Posodobljeno 28. junij 2020 08.33 | Piše: Ajda Janovsky

Na odru je bila zadnjič 24. februarja, potem je prišla korona in 46-letna pevka je dva meseca po razglasitvi epidemije doživela živčni zlom.

FOTO: Tanja Jakše Gazvoda
Poznamo jo kot simpatično dvojčico, mezzosopranistko, ki s čudovitim glasom pa tudi igralskim talentom ustvarja čarovnijo na domačih in tujih opernih in drugih odrih, ter vedno široko nasmejano žirantko priljubljene oddaje Znan obraz ima svoj glas, in najbrž je zadnja stvar, na katero večina pomisli ob njenem imenu, barva kože – če sploh. Čeprav sama pravi, da je bila ta zanjo vedno prednost, so dogodki, ki jih opisuje, tudi ogledalo naši družbi. Ogledalo, ki je v času, ko se svet dviga zaradi nasilja nad Georgeem Floydom ali, bolje, zaradi brezvestnega ravnanja močnejših s šibkejšimi, še kako potrebno.

Kako se imate v teh poepidemijskih dneh?
Kaj pa vem. Zdaj sem začela mogoče malo več vaditi, ker so se odprle nove možnosti, saj imam 20. junija prvi koncert. To je kar dober občutek, da vem, da me nekaj čaka. Sicer pa se ni kaj dosti spremenilo.

Vam kulturnikom jo je virus še posebno hudo zagodel. Zelo čutite njegove posledice?
Seveda. Z danes na jutri smo ostali brez vsega. S prijateljico, kitaristko Evo Hren, sva bili ravno na poti na vajo, ko so me, že med vožnjo, klicali, da odpovedujejo nastop. To je bilo pred začetkom uradne karantene. Tako da sem zadnjič stala na odru 24. februarja.

To mora biti grozen občutek za nekoga, ki mu petje, nastopanje pomenita poslanstvo in vsakdanji kruh.
Res je. Priznam, imela sem kar močno krizo. Točno dva meseca po razglasitvi sem doživela manjši živčni zlom. Naše ministrstvo enostavno ni dajalo nobenih resnih navodil ali smernic niti občutka o tem, kakšna je situacija. Niso dajali vtisa, da nam znajo pomagati. Prepuščeni smo bili sami sebi. Ničesar nismo vedeli. Ne kdaj bodo znova dogodki, če bodo, ne na kakšen način bodo, ko bodo. Biti v takšni situaciji res ni enostavno.

Na vašem profilu na facebooku sem prebrala, da vam je v težkih trenutkih pomagal prav poseben psihiater.
Ravno včeraj me je moj tekaški trener pohvalil, da sem bila pridna med karanteno. Načeloma nimam toliko časa za tek, med epidemijo pa sem naredila čisto vse treninge, ki mi jih je predpisal. Brez teka bi bilo kar težko. Reči moram, da ima tek velike zasluge za to, da sem si nekako očistila glavo.
V resnici je obstajala organizirana psihična pomoč za samozaposlene v kulturi. Tovrstne pomoči nisem uporabljala, saj na srečo nastopanje ni moj edini vir dohodka.

Zgrožena sem, ko vidim, da je v principu še vedno vse tako, kot je bilo: za isti denar naprej.


Nekateri pravijo, da je karantena prinesla tudi veliko dobrega. Ljudje so bili več doma, bolj so začeli razmišljati o stvareh. Imate tudi vi tak občutek?
(Vzdih.) Tako bom rekla. Na naravo je imela karantena zagotovo pozitiven vpliv. Nisem pa prepričana, da nas je to, da smo se ustavili in imeli čas za razmišljanje, trajno zaznamovalo. Mene je v bistvu ta vrnitev v resničnost na neki način prizadela, zgrožena sem, ko vidim, da je v principu še vedno vse tako, kot je bilo: za isti denar naprej. To me skrbi. Tudi sama sebe sem preizpraševala, ali moramo res hoditi na dopust v eksotične kraje ali gremo pač v slovensko Primorje. So nujne Michelinove zvezdice ali je dovolj, da gremo v domačo gostilno. V principu je eno in drugo dovolj. Toda ko poslušam reklame in gledam naokrog, opažam, kako spet hlepimo po tem, da bi imeli čim več za še manj denarja. In nisem več čisto prepričana, da smo dejansko kaj razumeli.

Pa vendar, po vsem svetu potekajo protesti. Zdi se, da se ljudje nekako zbujajo.
Se. Pa vendar. Ne bi rada citirala premierja, ampak kolesarjenje ni dovolj. Jaz se sicer do zdaj nikoli nisem želela javno izpostavljati niti politično opredeljevati, ampak ker sem tudi mama dveh sinov, ugotavljam, da bo nekaj pač treba narediti. Ne morem si več privoščiti privilegija, da lepo udobno sedim na kavču in varujem neko svojo javno podobo in se nikomur ne zamerim. Enostavno moram nekaj storiti. Zato sem se pridružila iniciativi Aktivni državljani Slovenije, s katero naj bi celo ustanovili stranko. Meni se sicer ob besedi stranka kar malo želodec obrne, ker je ta beseda na žalost v teh 20 letih dobila nekakšen negativen prizvok. Ampak brez tega žal ne moremo spreminjati stvari. Menim, da je prav, da vsak sam pri sebi najde svojo opcijo. Da tisti, ki imamo dovolj trenutne situacije, poiščemo somišljenike in da naredimo kaj konkretnega. Samo pritoževati se ni več dovolj!

Se vidite tudi v politiki ali bolj kot podpornica?
Bolj kot podpornica. Absolutno nisem tip človeka za v parlament.

V svetu zdaj verjetno najbolj odmevajo protesti, ki jih je spodbudilo nasilje nad Georgeem Floydom. Spremljate to dogajanje? Kako ga komentirate?
Seveda ga spremljam, saj sem na neki način povezana z njim. Že dejstvo, da sem dobila v tem tednu tri ponudbe za intervju, pove svoje. Prej se ni nihče spomnil. Pa to ni očitek. Ko me je pred leti kot eno od dobitnic Pirellijevega koledarja novinar vprašal, kako komentiram dejstvo, da so na njem upodobljeni le temnopolti, sem mu rekla, da dokler me to sprašuje, še nismo tam, kjer bi morali biti. Ker to sploh ne bi smela biti debata. Moj dobri prijatelj je rekel nehajmo se spraševati, kaj smo, vprašajmo se, kdo smo. Ta misel se mi zdi zelo na mestu. Ne ali sem aziat ali sem temnopolt ali sem belec, temveč ali sem dober ali slab človek.

Ste pričakovali, da bo v Sloveniji dogodek kaj bolj odmeval?
Resnici na ljubo, ne. Slovenci smo še iz zgodovine vajeni kimati. Poleg tega je odstotek temnopoltih v Sloveniji zanemarljiv.

Večkrat ste že povedali, da hujših izkušenj zaradi barve kože v Sloveniji nimate.
Ravno včeraj sem se peljala v avtu in zagledam dve Rominji, ki hodita in gledata v moj avto. Iz ust sem razbrala, da se pogovarjata nekaj v smislu, kaj je to neka ženska za volanom, in glej jo, črnko. Kaj takšnega se je denimo dogajalo tudi, ko sem bila še otrok. Na neki način sem od rojstva zaznamovana s tem, da sem dvojčica in temnopolta, in v naju so ljudje pač vedno zijali, če lahko tako rečem. Ampak mama je vedno govorila, da smo mi, mešani ljudje, najlepši ljudje na svetu in da naju ljudje gledajo, ker sva tako ljubki. Na splošno se mi zdi, da sem imela zaradi barve kože prej privilegije kot težave. Nikoli nisem povezovala tega, da sem drugačna, z barvo kože, bolj z dejstvom, da sem dvojčica.

Kaj pa vaši otroci?
Ker sem pričakovala vaš intervju, sem se usedla s fantoma in ju vprašala, kako onadva vse to doživljata. Mlajši, ki ima pravzaprav čisto svetlo polt in mu na prvi pogled sploh ne bi dal temnopolte mame, nima težav. Starejši, ki je enake barve kot jaz, je tudi rekel, da sploh na osnovni šoli ni imel resničnih težav. Včasih kdo za njim zakliče, kot pravita onadva, »N word«. Do zdaj še nismo imeli situacije, ko bi morala z možem resno posredovati. Smo se pa vedno znova pogovarjali o tej temi na splošno, ko sta bila še mlajša.

Že dejstvo, da sem dobila v tem tednu tri ponudbe za intervju, pove svoje.


Kaj pa glede kariere? Ste imeli zaradi barve kože kdaj težave?
Vem, da enkrat nisem dobila vloge, ker sem temnopolta, ker to ni bilo v njihovem konceptu, drugič pa sem dobila vlogo prav zato, ker sem temnopolta, saj so potrebovali temnopolto pevko in so me povabili na avdicijo. Tako da je vse relativno. Samo leta 2011 se je neki bloger pritoževal, ko sem pela na proslavi v parlamentu, češ, zakaj temnopolta oseba poje Zdravljico. To me je precej prizadelo, saj sem bila prvič kot umetnica napadena na tak način. Prijavili smo sovražni govor, a se ni nič zgodilo. Mislim, da je bil članek nato umaknjen. Mi je bilo pa hudo, ko sem videla, da je imel zapis kar veliko všečkov.

Odkar obstajajo splet in spletni komentatorji, ima človek vtis, da svet postaja vse bolj nestrpen do vsakršne drugačnosti. Se tudi vam zdi tako?
Po eni strani me moti tudi ta pretirana politična korektnost. V bistvu si sploh ne upaš več ničesar reči. Ko smo imeli Znan obraz ima svoj glas, kjer sem bila ena od žirantov, so nastopajoči oponašali tudi temnopolte. Našel se je spletni komentator, ki je zapisal, zakaj se pa ta žirantka tako krohota, da smo res izgubili kompas, ker naj bi bil nastop, ki sem se mu smejala, black face. Do tistega trenutka sploh nisem poznala tega izraza. Gre za to, da so v Ameriki na prehodu stoletja v gledališčih belci upodabljali temnopolte. Po domače rečeno, namazali so se z globinom. Upodabljali so sužnje, tako da so se iz njih pravzaprav norčevali. Bili so štorasti, neumni in leni. V Ameriki je takšen način upodabljanja v nekem trenutku postal problem, zato so ga prepovedali. Če se belec v Ameriki pobarva v temnopoltega, ga linčajo. Ampak mi smo Slovenci in to je bila pač zabavna oddaja. Ne vem, zakaj bi jo morala bojkotirati ali početi bogve kaj, zato ker so bili nastopajoči preoblečeni v temnopolte glasbenike.

Verjamete, da je mogoče ustvariti pravičen svet?
Verjamem. Verjamem tudi, da je treba nekje začeti. Če bi res sistemsko začeli že pri otrocih, da bi se začelo v vrtcu spodbujati dobroto v človeku, sem prepričana, da bi se dalo ustvariti morda ne čisto pravičen svet, ampak vsaj bolj pravičen, kot je zdaj. Ne za vse, za velik odstotek ljudi pa zagotovo.

Eden od načinov, kako pomagati ustvarjati lepši svet, je tudi umetnost.
Zagotovo. Zato mi je bilo tako težko. Mi smo bili prvi, ki nas je epidemija odrezala, ampak dejansko so karanteno ljudje preživljali z umetnostjo. Več se je bralo, več se je gledalo filme, morda se je kdo lotil slikanja. Umetnost je zagotovo medij, ki opozarja na neenakost in daje upanje za prihodnost.

Boste obiskali koncert Ane Netrebko, ki se obeta to poletje?
Seveda! Take poslastice človek res ne sme zamuditi. Sploh če gre za stanovsko kolegico. Zelo se ga veselim.
Prej ste povedali, da se pripravljate na koncert. Bodo počitnice torej bolj delovno obarvane?
Težko rečem. Nekatere stvari se odpirajo. Zagotovo bomo odšli tudi na dopust. Z družino, da izkoristimo vavčerje. (Smeh.)

Se pravi, da boste bone izkoristili?
Bomo. Seveda.




Deli s prijatelji