»Kdo pa sploh ste vi?«

Z novinarskim delom se ukvarjam že štiri leta. To je dovolj, da se človek nekaj malega nauči, hkrati pa dobi približen občutek o tem, s kakšnimi ljudmi bo imel kot novinar opravka. Ker delam za komercialne medije, imam večino časa opravka s tako imenovanimi medijskimi osebnostmi. V ta bazen pade vse mogoče, od voditeljev, pevcev, igralcev pa do zmagovalcev resničnostnih šovov. Znanci me pogosto sprašujejo, kako je delati z znanimi, ali imajo kakšne kaprice, je težko priti do njih in podobno.

A priznati moram, da jim prav veliko posebno šokantnih zgodbic na to temo ne morem posredovati. Sodelovanje z znanimi jemljem kot svojo službo in tako so tudi moji stiki z njimi zelo običajni, kot bi bili pač z ljudmi v katerem koli drugem okolju: medijske osebnosti imajo svoj način delovanja, kulturniki spet svojega, v svetu gospodarstvenikov je drugače, potem je tu modni svet pa še bi lahko naštevala.

Človeka nikoli ne jemljem kot nekoga, ki je »znan«, ampak kot posameznika, ki opravlja delo, ki po naključju zanima malo širšo javnost, a to ne pomeni, da bi morala zanj veljati drugačna pravila. Nivo spoštovanja je z moje strani povsod enak in enakega pričakujem v zameno. Večinoma ga tudi dobim. Ja, res je, da se je treba včasih boriti s pretirano zasedenostjo teh ljudi, njihovo neodzivnostjo in podobno. Drži, da se vmes najdejo tudi kakšni bizarni samopromotorski izpadi in užaljenost, ko nanje ne reagiramo, in seveda, kdaj se je treba soočati z besom kakega intervjuvanca, ker se je v članku spremenila ena njegova beseda. A vse to je treba jemati v zakup, pa ne zato, ker gre za »slavne«, ampak ker so ljudje pač komplicirani. Poleg tega so vse te reči posledica ne toliko nespoštovanja samega novinarja kot pretirane obremenjenosti človeka s samim sabo. Ampak nespoštovanje novinarja – tudi to kdaj doživiš, in če obstaja kakšna stvar, ki je ne prenašam, je to prav ta.

Pred kratkim sem bila dogovorjena za intervju s kar znano voditeljico. Zaradi etičnega kodeksa je ne bom izpostavila, pa tudi sicer – ne vem, morda je imela le slab dan. Ko sem ob dogovorjeni uri prišla na dogovorjeni kraj, je privihrala tja in me nadrla, zakaj nisem odpisala na njen mail, ali je mogoče intervju prestaviti za eno uro, njej se namreč zelo mudi (pozneje se je izkazalo, da ga je pomotoma poslala svojemu sodelavcu, ne meni). Ko sem dejala, da tistega maila nisem dobila, me je napadla: »Se pa spodaj pripiše kak telefon, a ne!« (Za kar me ni prosila, ker je bil intervju prejšnji dan dogovorjen in dvakrat potrjen po mailu.) Nekoliko nejevoljna sem odgovorila, da bi mi lahko pisala, če bi potrebovala telefon, a se gospa ni dala. »Pa kdo sploh ste vi?« jo je zanimalo. »In za kateri medij to sploh delamo?«

Namig: vse je pisalo v prvem mailu, ki sem ga poslala, in vse je potrdila. Na koncu intervjuja, ki sem ga izpeljala profesionalno, čeprav sem bila užaljena, tako da se je tudi ona malo omehčala, je le priznala, da prvega maila ni natančno prebrala. Opravičila pa se je celo, ker je mail v zvezi s prestavljanjem posredovala kolegu, ne meni. Zmaga – čeprav zelo kisla.
Kot novinarka se trudim biti prilagodljiva, vljudna do človeka, o katerem pripravljam prispevek, spoštujem napotke, ki mi jih posreduje, ga pridem intervjuvat tja, kjer je njemu najlažje, in tako dalje.

Kadar naletim na koga, ki se do mene obnaša tako, kot da sem mu prišla po naročilu posesat stanovanje (pa tudi takega človeka se sprejme vljudno!), se mi zdi to zato nezaslišano. Ne rečem, da bi me kdo v tri krasne poslal, potem ko sem napisala prispevek na podlagi izjave, ki je ni dal, to se mi zdi razumljivo. Da se me, še preden sem prispevek, za katerega smo bili vnaprej dogovorjeni, sploh začela delati, pričaka z besedami »Kdo sploh ste vi?«, tega pa ne kupim.

Mogoče sem res »samo novinarka« (no, v bistvu nisem, ker v življenju počnem še druge stvari, a pustimo to), ampak pomislite: intervju ni le usluga za medij, ker potrebujemo aktualne vsebine, ampak tudi namenjanje medijskega prostora intervjuvancu. Če kdo, bi to sploh morali razumeti ljudje, ki so tudi sami novinarji ali voditelji. Pa še tole: za tiste, ki se na kogar koli obrnejo z besedami »Pa kdo sploh ste vi?«, je v peklu rezerviran poseben krog, ki ga Dante ni predvidel, skupaj s tistimi, ki ljudi sprašujejo: »A vi sploh veste, kdo sem jaz?« Na takega k sreči še nisem naletela, ni pa rečeno, da me to še ne čaka. Se že veselim ...