PANIKA V ZRAKU

Grozljiva izpoved znanega Slovenca: Zasilni pristanek letala je bil nujen (FOTO)

Zaupal nam je nevarno dogodivščino, polno humorja in hkrati strahu.
Fotografija: Nič kaj zadovoljna obraza Marka in njegove Maje na letalu. FOTO: osebni arhiv
Odpri galerijo
Nič kaj zadovoljna obraza Marka in njegove Maje na letalu. FOTO: osebni arhiv

Vsestranski umetnik, igralec in kreativec Marko Miladinović veliko potuje, največkrat z letali. Najpogostejša je pot v Srbijo, kjer izpolnjuje svoje poslovne obveznosti, najraje pa se druži na večerjah in veselicah s svojimi srbskimi prijatelji, ki so znani po veseljačenju in gostoljubnosti. Vendar se te poti na Balkan lahko končajo tudi drugače. Zaupal nam je nevarno dogodivščino, polno humorja in hkrati strahu, kot le on zna.

»Relativno pogosto letim na relaciji Ljubljana–Niš ali Ljubljana–Beograd in obratno, in ker me letalstvo in vse povezano z njim zanima, približno poznam procedure, ki jih letala izvajajo pred letom in med njim. Na primer vem, da letala vzletajo in pristajajo v odvisnosti od smeri vetra. Vedno veter v nos, bi ti razložili piloti in letalski zanesenjaki. Tokrat smo iz Niša potovali z letalom ATR72 z dvema štirikrakima propelerskima pogonoma. Stara, a zanesljiva kanta, pravijo poznavalci. Poleteli smo v smeri SZ, naravnost proti Ljubljani. V svoji floti ima AirSerbia, poleg ostalih, dva tipa, brata, teh letal. Eni so malce mlajši in imajo šestkraki propelerski pogon, drugi so malo starejši, s katerim smo poleteli mi. Zadnji so bolj bučni in precej neprijetni, še posebej za tiste, ki letijo redkeje, ali tiste, ki z letali na propelerski pogon sploh niso leteli. Velikokrat v tem turbopropelerskem seniorju pred poletom slišim komentarje tipa 'mene je pa tega malce strah' ali nikoli nisem letel/-a s takim letalom'. A vse to potniki hitro združijo s srbskim neuradnim sloganom 'lako ćemo' in zdi se, da jih to pomiri. Če se le da, vedno sedim v prvi vrsti, kar je za potnike z mojo višino veliko bolj udobno. To ugodnost se da rezervirati za skromno doplačilo le nekaj evrov. Vsaj zaenkrat. Tu, čisto spredaj v neposredni bližini sedi tudi stevardesa ali stevard, saj na tem relativno majhnem letalu osebje v sprednjem delu nima svojega prostora. Po vzletu smo hitro dosegli t. i. potovalno višino 6.000 m, ki jo je že pred poletom rutinirano zdrdral kapetan v obeh jezikih. Iz torbe sem izvlekel novo knjigo, ki sem si jo ravno kupil v eni izmed dobro založenih niških knjigarn, in začel brati, medtem ko se je Maja poleg mene trudila poiskati primeren položaj za morebitni dremež. Ko sem se ravno znašel v delu knjige, kjer se dedek glavnega junaka zaljubi v Slovenko in se z njo želi poročiti, se je letalo po 20 minutah leta, ki ponavadi na tej ruti naredi le nekaj drobnih popravkov v smeri, naglo postavilo na krilo in začelo ostro zavijati v smer, od koder smo prišli. Kot da se vračamo. Na zaspanem večernem letu se potniki glede tega niso preveč vznemirjali. Večinoma so spali, slišati je bilo le trojko Štajercev, ki se je glasno smejala lastnim šalam, že od letališča dalje. Mirno sem pogledal Majo, ki jo je že pobiral spanec, in ji v želji, da tega ne bi slišali drugi, prišepnil, da to ni čisto normalno. Ni se zmenila za mojo skrb in je še naprej iskala lego za svoj počitek. V naslednjem trenutku sem zaznal, da se je letalo začelo spuščati, kar me je dodatno zaskrbelo. Čisto preglasen 'PINK', ki označuje, najavo osebja v letalu ali konec obveznega pasu, me je že tako malce napetega dodatno pretresel. Mimogrede, za ta 'PINK' sem omenjeni letalski družbi že pisal na twitter, saj je tako glasen, da te dobesedno vrže iz stola. Iz zastarelega in očitno dotrajanega zvočnika se je oglasila stevardesa: 'Poštovani putnici …' In umolknila. Začela se je dolga pavza, ki je trajala celo večnost. Ker tudi sicer v življenju velikokrat razmišljam filmsko, sem seveda že videl prizor v pilotski kabini, kako prestrašena stevardesa, s široko razprtimi očmi in slušalko v rokah, strmi v na videz umirjenega pilota, ki mu vsi instrumenti odpovedujejo. Ona ga v paniki sprašuje: 'KAJ NA REČEM POTNIKOM?'

Prizor iz nadaljevanke Dragi sosedje. FOTO: Planet TV
Prizor iz nadaljevanke Dragi sosedje. FOTO: Planet TV

Po dolgi pavzi se je iz hreščečih zvočnikov razlegel pogovor med pilotom in verjetno stolpom. Izrazi in šumenje, kot so 'Siera five, khhhšššš, sout ...  khšššš uan… tu, fri… khššššš', so napolnili trup letala in čutiti je bilo rahlo vznemirjenje tudi med ostalimi potniki. Tudi gromki smeh Štajercev se je polegel. Nato pa se je le oglasil pilot, ki nam je v napol razumljivi in odrezavi srbščini razložil, da je 'došlo do kvara na avionu' in da se bomo 'prinudno' spustili v Beograd čez približno 30 min, kjer bomo zamenjali letalo in nadaljevali pot Ljubljano. 'Over and out.' V kabini se je spet razlegel smeh Slovencev, ki so zadevo komentirali v smislu: 'Ahahahaha, saj smo vedeli, meni je bilo že v začetku vse malo sumljivo.' Sicer mi je poznan ta pojav, ki sem mu priča pred skoraj vsakim poletom, kjer se določena majhna skupina potnikov vedno glasno smeje in govori slabe vice. Imam občutek, da tako premagujejo strah pred letenjem. Ampak pustimo zdaj to.

Skratka, po najavi me je Maja pogledala z nekim umirjenim in rekel bi na neki način sprijaznjenim izrazom na obrazu, ki je bolj kot o strahu govoril o tem, da smo vseeno nekaj doživeli v teh naših življenjih in da je življenje, ne glede na vse, zares lepo. 'To je to,' je zaključila in brez barve na licu okamnela. Kot 'kao' izkušen potnik in poznavalec razmer sem jo začel miriti, da je vse okej in da naj ne skrbi, to se namreč dogaja. Bolj sem jo miril, bolj sem čutil mokroto pod pazduho in vonj potu, ki se pojavi takrat, ko nas je zares strah ali smo nervozni.

To je tisti 'švic', ki je nase potegnil vse strupe, ki sem jih v svoje telo vnašal zadnjih dvajset let. Prvič sem se znašel v takšni situaciji in občutek je bil zares neprijeten. Tudi sam sem začel čakati trenutek, kdaj bodo hrupni motorji onemeli in se bo slišal le še piš vetra okrog letala. Poskušal sem se spomniti, ali sem gledal kakšen Air crash investigation na National Geographicu, ki je govoril o tem, da so ATR-letala dobra v jadranju. Podrobno sem po spominu začel premlevati vse oddaje, ki jih sicer rad pogledam, in pri sebi zaključevati, kaj vse se lahko zgodi. Med precej nemirnim spuščanjem, ki je sicer tipično za ta letala, sem Maji začel razlagati, da letimo nad naseljenim delom mesta in da v primeru, če bi šlo za veliko okvaro letala, so pravila drugačna, saj se v teh primerih izogibajo mestom, da ne bi povzročili žrtev tudi na tleh. Gledajoč v njen izraz sem dojel, da je bila ta tolažba jalova. To, da ne bo žrtev tudi med prebivalci mesta, ji ni vlilo nobenega olajšanja. Prej nasprotno. Bleda se je vtisnila nazaj v svoj sedež in čakala na prežečo usodo. Odločil sem se, da pobaram stevarda, ki je, kot sem omenil, mirno, z masko na obrazu, sedel v neposredni bližini. 'Ali kaj veste, kaj se dogaja?' sem ga vprašal z glasom, kot da me zares prav nič ne skrbi. Ravnodušno je odmahnil  z roko in dejal, da to ni nič. Da kolikor je slišal, je crknila neka baterija in da se spuščamo zaradi varnostnih procedur. To me je seveda malce pomirilo. Prav to v takem trenutku potrebuješ. Mirno in simpatično posadko na letalu. V naslednjem trenutku sem Maji, da bi vsaj malo razbil grozno situacijo, skozi okno začel razkazovati Beograd in ji kazati, kje sem živel med mojim bivanjem v tem, včasih glavnem mestu. Ko je stevard slišal, da ji kažem mesto, je šaljivo pripomnil. 'Se je pa kar dogradila Ljubljana, kaj … Hahaha.' Tedaj sem bil že povsem miren in v naslednjih nekaj minutah smo se popolnoma rutinirano spustili na letališče Nikola Tesla. Preživeli smo. Okej, treba je še prileteti v Ljubljano, a ob tem sem se spomnil besed mojega deda, ki je znal reči: 'Ne udari strela dvakrat v isto drevo!'

Vedno humoren Marko je na letalu le doživel nekaj strahu in pozabil na smeh. FOTO: osebni arhiv
Vedno humoren Marko je na letalu le doživel nekaj strahu in pozabil na smeh. FOTO: osebni arhiv

V letališki stavbi nas je pričakal gospod s kartico AirSerbia okrog vratu, ki je zbral našo skupino in nam razložil nadaljnje korake. Med hojo po prenovljenem delu letališča, ki še očitno ni v uporabi, sem ga z rokami na hrbtu, kot da mi je vseeno, vprašal kdaj nadaljujemo. Imel sem namreč občutek, da je čisto mogoče, da bomo prenočili v Beogradu. Ta ideja je Maji spet vrnila barvo na obraz. Skoraj dva metra visok predstavnik AirSerbia mi je kot iz topa odvrnil,: 'Takoj.'  'Super,' sem dejal in ga še naprej zasliševal, ali morda ve kateri tip letala nas pelje do Ljubljane. V rahlem upanju, da bo rekel Airbus, me je spet pričakal pripravljen. 'ATR72 vas pelje,' in ob tem verjetno opazil, da nad odgovorom nisem ravno najbolj navdušen in me hitro potolažil. 'Ampak ne isti, s katerim ste prišli!' Z rahlo privzdignjenim palcem na roki sem mu poskušal povedati: 'A ne ga lomit, a da ne gremo z istim? Ja hudo, no!'

In smo šli. Novi, stari ATR72 nas je v vsem svojem sijaju varno pripeljal do Ljubljane in zgodba ima srečen konec. Očitno,« je zaključil igralec.

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas