Drama tekmovalke, Sara se je znašla med kačami in škorpijoni

V oddaji Preživetje v divjini se je nedavno znašla tekmovalka Sara Šolar, ki je izkusila brodolom. Na samotnem otoku je ostala brez pitne vode pa tudi brez pomoči strokovnjaka za preživetje v divjini Braneta Červeka. Na otoku ni bilo dreves in sence, skale so bile ostre kot britev, ponoči pa so naokoli hodile divje svinje, podgane, kače in škorpijoni. Sara se je morala soočiti z vsemi ovirami in preživeti na samotnem otoku, kar pa ji pravzaprav ni bilo tako zelo težko, saj je najstarejša od šestih otrok in je že od mladih nog zelo povezana z naravo. »Če bi se morala opisati v enem stavku, bi rekla, da sem umetniška duša s pustolovskim srcem in praktičnimi rokami,« pravi. Ne boji se poprijeti za vsa kmečka opravila, obvlada tudi motorno žago. »Mislim, da je to bolj stvar interesa kot spola. Ženske smo ciklična bitja. V vsakem ciklu gremo čez obdobja raznih stanj, tako psihičnih kot fizičnih. Če se naučimo poslušati svoje telo in počutje, lahko to dobro izkoristimo. Svoj mesec pač splaniram tako, da tipično moška dela prihranim za takrat, ko vem, da bo moja fizična energija na vrhuncu, in takrat v njih res uživam.« Ukvarja se z zelišči in samo izdeluje zdravilna mazila ter domačo kozmetiko, v življenju pa ji ne manjka niti adrenalina, saj je opravljala tudi dela na višini in kot reševalka živali, kjer je potrebna plezalna oprema. »Adrenalin je definitivno nekaj, brez česar pri meni ne gre, naj bo to delo v adrenalinskem parku, potapljanje, bruhanje ognja, vožnja s kajakom ali pa reševanje živali z nedostopnih mest. Slednje mi je bilo še posebno pri srcu, s tem sem se ukvarjala eno leto, ko sem še živela v Beogradu.« Med Sarinimi najbolj nenavadnimi hobiji pa je zagotovo bohurt, nekakšna borba v polnem oklepu, ki je replika zgodovinskih oklepov iz različnih obdobij srednjega veka.

»Oklep je precej težak, moja oprema je tehtala okrog 30 kilogramov, kar je približno polovica moje teže.« Poleg želje po adrenalinskih podvigih Saro zaznamuje trma. »Mogoče bi kot najbolj ekstremno izpostavila situacijo, ko smo v srednji šoli s prijatelji pozimi šli na dvodnevni pohod oziroma kampiranje v snegu. S sabo sem zelo nepremišljeno vzela tanko podlogo in lahko spalno vrečo za temperature nad 10 stopinj. Temperatura podnevi se je vrtela okrog 0, ponoči pa padla pod –10 stopinj. Vso noč sem prebedela, drgetala in stiskala zobe, da ne bi s šklepetanjem zbudila drugih v šotoru. Naslednji dan smo hodili še do poznega popoldneva, ampak od noči naprej me ni več mogel ogreti niti čaj, niti ogenj, niti gibanje ... S sabo sem imela telefon, bila sem približno 15 kilometrov od doma in brez težav bi lahko poklicala starše, naj pridejo pome. Moj ponos in trma mi tega seveda nista dopustila, tako da sem bila na ta račun še ves naslednji teden konkretno bolna,« še razkrije svojo nenavadno izkušnjo.