JUNAK

Deželak dobil povišico, spisal pravljico

Objavljeno 05. julij 2020 08.11 | Posodobljeno 05. julij 2020 14.37 | Piše: Danica Lovenjak

Radijski voditelj Miha Deželak je znova prevozil Slovenijo in pomagal otrokom na morje.

Med nesrečno karanteno je porabil samo en tank bencina. Fotografije: Darja Štravs Tisu
Dobrodelnost je plemenito dejanje, posebno v tem času, ko je marsikomu težko. Zato je še bolj pohvale vredna dobrodelna akcija Deželak Junak, s katero priljubljeni radijski voditelj Miha Deželak vsako leto prevozi Slovenijo, da bi pomagal do morskih užitkov otrokom v stiski. S tem vsako leto znova dokazuje, da lahko vsak pomaga in da je vsak lahko junak. Letos je voditelj Denis Avdić Showa na Radiu 1 celo zbral rekordnih 350.000 evrov. Za svoja plemenita dejanja je dobil tudi kip, ki ga je ustvaril Avdićev sin in stoji na Debelem rtiču. »Zdaj sem jaz kot Deželak šel v večnost s tem kamnom,« je povedal voditelj najbolj poslušanega jutranjega programa v Sloveniji. Dobrodelnež je sicer zelo skromen, denar zanj ni prioriteta, a je kljub temu srečen.
Zdaj že odmeva po Sloveniji: Deželak je junak!

»Ja, to se je kar prijelo. Med ljudmi, predvsem med otroki, je to že prepoznavna melodija, in ko to izgovarjajo množice, me res izstreli, tudi če imam malo energije ali če sem utrujen. Skandiranje je hrana za dušo.«

Beseda dobrodelnost je zgovorna: delati dobro. Ne da zgolj dobro opravljamo svoje delo, ampak da delamo za dobro drugih ljudi.
»Fajn je narediti nekaj dobrega za drugega, sploh ko gre za najmlajše, za najbolj ranljivo publiko. Ne smeš razmišljati o svojem egu, saj je jasno, da gre pomoč njim, predstavljaš si jih, kako uživajo na morju, in skupaj z vso Slovenijo jim omogočiš lepe počitnice. To potrebujejo, da jih odvrne od težke situacije, v kateri so se znašli. Lahko da so že dlje v njej ali pa so se na novo znašli v njej zaradi koronavirusa. Vedno več je otrok in družin v revščini.«

Lani ste zbrali več kot 280.000 evrov in na morje odpeljali več kot 1000 otrok, letos v izrednih razmerah še več.
»Nismo ciljali na ta rekordni znesek, ampak preprosto se je zgodila pravljica. Očitno so ljudje tako množično začutili to zgodbo in zaradi tega je takšen rezultat. Znesek je veliko presenečenje zame in za mojo ekipo, za vse, ki so kakor koli sodelovali pri akciji. Niti v sanjah si nismo mislili, da bomo toliko presegli v primerjavi z lani, ko je bilo itak rekordno. Ampak zgodilo se je. Ne samo kapo dol, klobuk dol vsem, ki so na kakršen koli način pomagali in donirali ali pa samo širili glas o tej zgodbi. Očitno je, da so ljudje potrebovali pozitivno zgodbo, zdaj ko nad nami bdi koronavirus. Je pa res, da so zaradi koronavirusa tudi večji stroški za Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, ker bodo morali pri letovanju upoštevati vse ukrepe.«

Vsekakor boste osrečili več kot 1000 otrok. Poznate njihove zgodbe, ste se morda z njimi tudi spoznali?
»Poznam njihove zgodbe, tudi moja hčerka Manca mi marsikaj pove, saj dela v koloniji kot vzgojiteljica. Vsako leto jih obiščem tam. Po eni strani mi je hudo, da jih večkrat vidim, kar pomeni, da je njihova stiska iz leta v leto enaka ali celo večja. Vedno bolj smo povezani, in tudi zato, ker vem, da se njihovo stanje ne popravlja, mi je težje pri srcu. Letos pa je zaradi koronavirusa teh stisk še več. Tudi marsikateri, ki je z mano kolesaril, je letos ostal brez službe in se znašel v stiski. Vsakemu sem takoj povedal, naj da toliko, kolikor more, ali pa sploh ne, če ne more. Dobil sem vtis, da je bilo nekaterim nerodno dati kovance, saj so lani lahko dali več. Zato sem ves čas poudarjal, da vsak evro šteje, in samo tako se lahko nabere tako velik znesek.«

image
Letos je v izrednih razmerah padel rekord.

Za vas bi lahko rekli, da ste skromni. Enkrat ste o svoji družini rekli: »Nismo bogati, smo pa srečni.«
»Še vedno stojim za tem stavkom. Sreča ni povezana z denarjem. Je pa res, da je dobro imeti osnovno blagostanje. Vendar mnogi otroci nimajo niti osnovnih sredstev, da bi lahko živeli dostojno. In to je tisto, kar boli ... Da je njihova revščina zares globoka, da so njihove težave včasih nakopičene, da je prisotno še psihično ali fizično nasilje, da ne omenjam spolnega nasilja, kar se dostikrat zgodi v teh družinah. Koronavirus je to še potenciral, saj so bili ljudje ves čas skupaj v majhnih stanovanjih, morda je bil prisoten alkohol in je nastopila še večja nesreča. Lahko si predstavljate, kakšno trpljenje je to. Zato pa pravim, da je sreča drugje, torej če živiš lepo življenje, četudi nimaš vsega. Jaz sem srečen, pa nimam vsega, kar si želim. Tudi moji otroci nimajo vsega, kar bi si mogoče želeli, cenijo pa tisto, kar imajo.«

Zelo ste se razveselili povišice v službi, ki ste si jo izpogajali. To je dodatna motivacija za delo, kajne?
»Zagotovo. Zavedam pa se, da sem slab pogajalec, ko gre zame. Ampak ko se ti že nekaj časa zdi, da ni tako, kot bi bilo prav, da sam pri sebi vidiš, da preveč škrtariš, da tvoji otroci nimajo tega, kar bi recimo lahko imeli ... Nekako me je zabolelo. Tudi moji otroci so razmišljali že preveč skromno, in ko je Manca rekla: 'Nisem se prijavila za vozniški izpit, čeprav so se vsi v razredu, ker mi itak nimamo zdaj denarja, da bi to izpeljali,' sem se odločil, da je čas za borbo, da se tudi jaz potrudim za svoje otroke. To se je uspešno razpletlo in srečen sem, da je ta povišica prišla pravi trenutek. Vendar je nastopila težka situacija, zato upam, da ne bo drugega vala koronavirusa. Tudi mi nismo imeli v času pandemije oglasov, pa smo komercialni medij, odpadle so akcije, ki so bile plačane, in tako naprej. Težko je tudi našim šefom.«

Zato, ker vem, da se njihovo stanje ne popravlja, mi je težje pri srcu.

Sodelavci so vam letos pripravili nepozabno presenečenje in izpolnili dolgoletno željo – za eno leto ste prejeli ključe svojega sanjskega avta. Koliko kilometrov naredite z njim?
»Grosupeljska avtohiša Avtoval mi je omogočila, da se vozim s čudovitim dacio dusterjem, in srčno si želim, da bi mi podaljšala pogodbo, da se bom lahko vozil še dlje časa v njem. Med to nesrečno karanteno sem porabil samo en tank bencina, saj je bilo omejeno gibanje na domačo občino. Vem, da je tudi avtohišo prizadel koronavirus, saj je prodaja avtomobilov padla. Vendar upam, da me bodo prepoznali kot dobrega ambasadorja, da bom lahko še vsaj eno leto vozil ta sanjski avto in naredil še več kilometrov.«

Če vam morda ne podaljšajo pogodbe, imate še kateri avto v garaži?
»Imam še eno dacio, in sicer lodgy, ki je registriran za sedem ljudi. Denis Avdić me ves čas zafrkava, da je oldtajmer. Čeprav je star sedem let, mi ga je uspelo še enkrat registrirati. Res je, da sem prvič padel na tehničnem pregledu, ker niso bile v redu zavore, pa gume, brisalci, ampak v drugo je šlo in zdaj je avto tehnično brezhiben.«

Če bi dobili 350.000 evrov, na primer da bi zadeli na lotu, kaj bi naredili?
»Zagotovo bi nekaj privarčeval, nekaj bi podelil med pomoči potrebne, tudi med sorodnike in prijatelje, za katere bi presodil, da bi jim to prav prišlo, nekaj pa bi seveda namenil družini in temu, da bi mogoče še mi malo lažje živeli.«

In kaj je prva stvar, ki bi si jo kupili? Kaj bi si privoščili, če bi imeli neomejena sredstva?
»Z družino bi šli na hudo potovanje, verjetno na drug konec sveta. Zdi se mi, da je v potovanju velika sreča. Potovanje ti da širino, novo izkušnjo. Moji otroci so imeli tega premalo v življenju. Verjamem, da bi tudi oni bili tega neskončno veseli.«
Se vam mogoče ravno zaradi tega zdi vaša dobrodelna akcija tako pomembna, torej da otrokom pričarate doživetje, ne denarja?

Da jih nekam peljete in si to bolj zapomnijo, kot če bi dobili denar?
»Res je. Všeč mi je, kako ste to povezali. Oni se tam počutijo kot ljudje, tam imajo vse, kar potrebujejo, ne čutijo pomanjkanja, saj imajo super hrano, odlične animatorje, dobro družbo, skratka vse, česar sicer nimajo v življenju. Zaradi tega je ta odklop za njih tako pomemben in jim je tako fajn. Da vidijo, da obstaja tudi drugačno življenje, lepša plat bivanja, ne samo težka situacija, ki se vleče iz dneva v dan. Da za nekaj dni pozabijo na svoje težave.«

Lani ste od predsednika Boruta Pahorja dobil priznanje jabolko navdiha. V resnici ste naš navdih.
»Hvala. Upam, da s to pozitivno zgodbo odpiram tisto plat srčnosti, za katero ljudje mogoče vedo, da obstaja, ampak se ta mehanizem pri njih še ni sprožil. Če sem odprl ta mehanizem, da se je sprožil, da prepoznajo dobro zgodbo in da včasih tudi sami kaj dobrega naredijo za sočloveka, potem se mi zdi, da je že to velika stvar.«

image
Med nesrečno karanteno je porabil samo en tank bencina. Fotografije: Darja Štravs Tisu

Velja, da več kot deliš, več dobiš tudi zase?
»Jaz bi rekel, da velja, da se dobro vrača z dobrim. Verjamem v to pozitivo in vedno bom tako razmišljal. Tudi ko nastopijo krize, moraš imeti sočutje za ljudi. Verjamem v to, da če jaz nekaj dobrega naredim, se s tem tudi jaz dobro počutim. Če delaš dobro, je zadovoljstvo zagotovljeno.«




Deli s prijatelji