INTERVJU

Vili Resnik potrdil, da na Emi in Eurosongu obstajajo strici iz ozadja 

Objavljeno 22. februar 2020 07.27 | Posodobljeno 22. februar 2020 07.44 | Piše: Dejan Vodovnik

Nisem rojen za leporečnega politika, pravi pevec, ki kljub grenkobi iz preteklosti ostaja pozitivno naravnan. In brez dlake na jeziku.

Sem profesionalec. Ne moti me, ali je kdo rdeč, črn, bel. FOTO: Dejan Javornik
Že zdavnaj je srečal abrahama in je še vedno nalezljivo energičen, šaljiv in nasmejan, kljub grenkobi davnih let, ki je ni mogoče povsem odgnati, se spominja preteklosti kot svoje največje učiteljice. Slovenske barve in nacionalno RTV je zastopal na Eurosongu v angleškem Birminghamu leta 1998 s pesmijo Naj bogovi slišijo avtorjev Matjaža in Urše Vlašič. Bil je najbolj prepoznaven glas slovenske skupine Pop Design, ki je dolgo kraljevala na domači sceni. Številni ga uvrščajo med najboljše glasove na pop in rock sceni – ne le slovenski, temveč tudi širše. Danes, po nekaj letih pavze, je kot solist spet v vrhu prve lige slovenske glasbe. Tiho ne more biti, marsikaj ga jezi, in to pove. Brez dlake na jeziku.

Ali boste gledali Emo, slovenski izbor za Pesem Evrovizije?
Ne, ker delam.

Hm?
No, bom pa zagotovo pogledal posnetek. Tega skoraj nikoli ne zamudim.

Mogoče že veste, kdo je letos favorit?
Ha ha.

Resno, skozi kakšna očala gledate na Emo?
Ne nosim očal! Saj je lepo in prav, da se sliši slovenska glasba. Vendar, tukaj pride ampak. Večinoma izvajalci, pevke, pevci, ki so del tega šova, nato ne nastopajo po terenu. V praksi to pravzaprav pomeni, da imajo sicer lahko vsi pevke, pevci, skupine odlično, super pesem, a kaj ko je nato nihče več ne sliši. Je pač tako, da jih nato nihče ne predvaja. Še nacionalni radio, ki bi moral to podpirati v največji meri, tega ne počne oziroma ne predvaja teh pesmi toliko, kot bi si zaslužile.

To pa pomeni …
To pa pomeni, da bodo šle mimo. Nikoli ne bodo prišle do poslušalcev, in to je pravzaprav tragedija tega slovenskega, sicer fajn izbora za Evrovizijo.
Ena največjih uspešnic je bila pesem Na fuzbal me pust, ki jo je Resnik posnel ob uvrstitvi slovenske reprezentance na svetovno nogometno prvenstvo leta 2002.

So vas pa menda pred leti klicali za mnenje o zmagovalki. Če se ne motim, je takrat zmagala Lea Sirk. Ste res izjavili nekaj nenavadnega?
Ja, rekel sem, da pravzaprav ne vem, kaj naj si mislim, saj preprosto nimam več okusa za izbore te vrste.

image
Zid, ki so ga zgradili za slovenske izvajalce, ki na RTV SLO nimajo veliko možnosti nastopanja in predstavljanja svojih glasbenih izdelkov, je previsok. FOTO: Dejan Javornik
Se še spomnite vašega nastopa v angleškem Birminghamu leta 1998?

Joj, kako se ga ne bi! Kaj takega res ne moreš pozabiti. To je bil zagotovo eden od vrhuncev moje solistične kariere. Res je bil to zame vrhunec, saj navsezadnje takrat niti računali nismo na zmago. Madonca, potem pa sem stopil na evrovizijski oder, se družil z vrhunskimi izvajalci, vpijal izkušnjo in bil maksimalno ponosen.

Kako da niste upali na zmago, saj gre vsakdo na vsakem tekmovanju na zmago?
No, če se dobro spomnim, bi takrat moral na našem, domačem izboru zmagati nekdo drug, vendar pustimo to. Nastop v Birminghamu je bil zame res vrhunec.

Kaj pa takratna in današnja Ema? Je primerjava sploh mogoča?
Nisem povsem prepričan, da je mogoče vleči vzporednice. Takrat, tako je moje mnenje, je bila pesem melodična. Pravzaprav je morala biti melodična, da je občinstvo lahko pelo, se zabavalo, sodelovalo z izvajalcem, da je pesem šla hitreje v ušesa in podobno. Danes pa je vse skupaj en velik cirkus. Glasba se izgublja v vsem drugem, v stylingu, govoricah, družabnih omrežjih, sceni, tetovažah. V cirkusu pač.

Pa se vam zdi, da dogodek, tako Emo kot finalno prireditev, Eurosong, vodijo t. i. strici iz ozadja?
Uf, ne vem! Bi si pa upal trditi, da določeni lobiji najbrž res obstajajo. To me malce moti. Če si poleg, si v igri, če te ni, te pač ni. Vse skupaj pa je škoda za glasbo. Nekako vse skupaj poteka v slogu plavaj z nami ali pa boš utonil.

Kam pa plava slovenska glasba?
Želel bi si, da bi slovensko glasbo večkrat predvajali. V Sloveniji je veliko dobrih izvajalcev, ki imajo lepe in dobre pesmi, a jih nihče ne sliši, saj jih nihče ne predvaja. Ničkolikokrat sem povsem naključno slišal kako pesem in sem sam sebi dejal, to je pa hit. Ampak, zakaj je ni mogoče večkrat slišati in zakaj je radijske postaje ne predvajajo, tega pa ne vem. Včasih razmišljam, da je to morda zato, ker je zapeta v slovenščini. V jeziku, ki je za marsikoga govedina, nekaj drugorazrednega. In večkrat sem že dobil potrditev, da je res tako. Na žalost!

Zato pa veliko slovenskim glasbenikom uspe v tujini. Še posebno tistim, ki se ukvarjajo z resno glasbo.
Ja, saj pravim, da imamo ogromno dobrih pevk, pevcev. Resnično noro dobrih. Vendar sva spet pri tistem ampak. Nič ti namreč ne pomaga, če te ne predvajajo. Dejstvo je, da veliko glasbenikov v svoja dela vloži več tisoč evrov in potem, ko je pesem nared, gre vse skupaj v nič. V dim. Še na radio in televizijo ne pridejo.

Mislite na nacionalko? Na RTV?
Mah, bolje da ne govoriva o njih. Dozdeva se mi, da tam (na RTV SLO; op. a.) živijo v svojem svetu. Želijo biti pametni, najbolj pametni na svetu. Ta zid, ki so ga zgradili za slovenske izvajalce, ki na RTV SLO nimajo kaj veliko možnosti nastopanja in predstavljanja svojih glasbenih izdelkov, je previsok. In po mojem mnenju tudi pravcata tragedija za slovensko glasbo. Pa tudi ne slišim, da bi se kaj trudili, da bi zid znižali ali celo podrli. Raje ga bodo še dogradili! Poglejmo za hip naše južne sosede Hrvate, s katerimi se tako radi primerjamo. Glasbo vseh zvrsti predvajajo v svojem jeziku, od bluesa, jazza, da ne naštevam. Slovenski nacionalni radio je daleč od tega. Zakaj? Ker smo za njih slovenski izvajalci govedoreja … Hudo. Žal. Se pa strinjam, da res ni vse dobro, a gre za manjši del, večji pa je povsem primerljiv z vsem svetom. Pa če verjamete ali ne. Dosti poslušalcev se tega zaveda, zato nacionalnega radia ne poslušajo več, tisti na radiu pa se tega, žal, ne zavedajo. Ali pa se ne želijo zavedati.
Poglejmo Hrvate. Glasbo vseh zvrsti predvajajo v svojem jeziku; od bluesa, jazza, da ne naštevam. Slovenski nacionalni radio je daleč od tega. Zakaj? Ker smo za njih govedoreja ... Žal.

Nekje ste izjavili, da je za vas največja učiteljica preteklost. Je bila preteklost tista, ki vam je pomagala, da ste po nekaj sušnih letih spet na vrhu slovenske prve glasbene lige?
Ponosen sem, da sem bil že pred časom dobro desetletje v vrhu slovenske glasbe. To gre, seveda, Slovencem kaj hitro v nos, saj takih, ki zaštrlijo, ne marajo. Ampak vseeno, učim se iz napak. Vendar učenje na napakah ni edino, kar te pripelje do uspeha. Ni zgolj pametnost ali preudarnost tisto, ki te bo popeljalo na vrh, moraš biti tudi persona (osebnost, op. a.) za kaj takega. Čeprav bo morda tole zvenelo samovšečno, sem prepričan, da bi bil zunaj slovenskih meja z vsem, kar sem v glasbi naredil doslej, svetovna zvezda. Pa nisem, ker sem v Sloveniji. Čeprav sem zelo ponosen, da sem v Sloveniji. Verjamem, da bodo pametni to že razumeli!

Kot solist ali s Pop design?
In sam in s Pop design.

image
Glasba se izgublja v vsem drugem, v stylingu, govoricah, družabnih omrežjih, sceni, tetovažah. FOTO: Dejan Javornik
Zdaj živite blizu Vipave, v Gojačah. Je treba živeti v Ljubljani, če želiš, da ti uspe?

Pred leti sem menil, da je res tako. Zdaj pa vidim, da sploh ni nujno. Ko grem na koncert, pač grem. Ko sem doma, želim imeti in imam svoj mir. In v tem uživam. V Ljubljani je res vse na dosegu roke, vendar če živiš kje drugje, se dobro organiziraš, niti to ni nobena težava. Zgodi se, da je v izjemnih vremenskih razmerah nekaj težav s prevozom. A sčasoma se na to navadiš pa tudi vreme se spreminja.

Pred skoraj dvema desetletjema ste se znašli na listi ene od političnih strank. Bili ste pravzaprav vaba na volilnem listku poleg še nekaterih zvenečih imen s scene. Bi zdaj, če bi vas povabili, zapeli politikom?
Sem profesionalec. Ne moti me, ali je kdo rdeč, črn, bel … Če me kdo najame, bom pel. Za denar. Jaz živim od tega, imam družino in treba je preživeti. Drugače bi bilo, če bi kdo poleg glasbenega nastopa zahteval še, da govorim to ali ono, kar bi si oni želeli, v prid stranke, v tem primeru pa bi nastop najverjetneje zavrnil.

Če prav razumem, peli bi, za politika pa ne bi šli več?
Ne bom rekel. Nikoli pač ne reci nikoli, navsezadnje so me že fehtali nekaj v krajevni skupnosti. Ne bi bilo preveč koristi od mene kot politika. Nisem diplomat, preveč povem naravnost v glavo, kot se reče. Živimo pač v času, ko je treba veliko pretvarjanja in okolišanja. Tega ne znam. Naj povem, kako me je pred dnevi ustavila neka gospa in rekla: 'Gospod Resnik, tistega vam pa res ne bi bilo treba povedati.' Pa sem ji odvrnil: 'Draga gospa, lepo govorijo zgolj politiki. Pa tisti v parlamentu. In zaradi tega smo tam, kjer smo!' No, potem ni kaj veliko več komentirala. Le nasmehnila se je in odšla naprej. Ne morem biti tiho. Marsikaj me boli, saj sem marsikaj v življenju izkusil. Tudi revščino. In vem, kaj pomeni, ko bi ljudje radi nekaj imeli, pa tega ne morejo imeti. In to me boli. Zato ne morem biti tiho! Biti takšen pa ni pravšnja podlaga za lepo govorečega in vsem všečnega politika, kajne?
Ne morem biti tiho. Marsikaj me boli, saj sem marsikaj v življenju izkusil. Tudi revščino.

Vas žena pusti na fuzbal, pač v stilu uspešnice Na fuzbal me pust, ki ste je posneli ob uvrstitvi slovenske reprezentance na svetovno nogometno prvenstvo leta 2002?
Ne! Joj, res ne. Prepoved pa podkrepi s tem, da obstaja velika verjetnost, da se bom med igro polomil, ne boš mogel pet, pa nastopi … No, na vsake toliko pa mi le še dovoli. Navsezadnje sem že zdavnaj srečal abrahama, niti telo ni več tako, kot je bilo nekoč. Sicer pa z nogometno reprezentanco glasbenikov tu in tam le še zaigram. Imam dovoljenje.

Se še spomnite Citusa​?
O, madonca. To je bil moj konj, s katerim sem začel preskakovati ovire … Uf, madonca, madonca, od kod ste pa to izvlekli? Ja, pred skoraj dvajsetimi leti sva bila s konjem Citusom prijatelja. Z njim so začeli moji otroci iz prvega zakona resno preskakovati ovire.

Zdaj ne jahate več?
Ne! Imam milijon drugih obveznosti. Priznam pa, da se resno poigravam z mislijo, da si spet nabavim konja, s katerim bi lahko odjezdil tja gor v hribe, kamor jo zdaj, kljub opozorilom lovcev, naj tega ne počnem zaradi medvedov in volkov, rad mahnem kar peš, da se malce spočijem od ponorelega sveta. Bom videl, kako se bo ta načrt razpletel.

Žena že ve za vašo skrito željo. Namero?
Ne! Morda sluti, hkrati pa upa, da tega le ne bom uresničil.

Evrovizija in Slovenci
Festival v Luksemburgu je pokazal, da je Evropa še vedno prav smešno neenotna. Evropa je tam videla: futuristično modo Andreja Courregesa, razgaljena kolena luksemburške spikerice, plastični nakit po načrtih Španca Paca Rabanna, škotsko krilo Britanca, op-hlače Norvežanke, umetniške brke Šveda, obupno frizuro Tereze Kesovija, najnovejšo Cardinovo modo, lakirane lase Uda Jürgensa itd. Evropa je poslušala revijo besednih neumnosti.
To je del novinarskega poročila o tekmovanju za Pesem Evrovizije 1966, ki je bilo v Luksemburgu, objavljeno pa je bilo v reviji Tovariš, deset let po tistem, ko je Švicar Marcel Besancon predlagal, da bi evropske države priredile glasbeno tekmovanje po vzoru sanremskega festivala, ki se je začel že leta 1951. Za prvo prizorišče so izbrali Lugano. Javnega glasovanja še ni bilo, zmagovalca je razglasila posebna strokovna žirija. Povsem samostojni slovenski nastopi so se začeli z letom 1993, ko je v Milstreetu na Irskem samostojno Slovenijo zastopala skupina 1X band s pesmijo Tih deževen dan. Nato so se nastopajoči zvrstili tako: Darja Švajger je leta 1995 v Dublinu osvojila 7. mesto, kar je najvišja slovenska uvrstitev doslej; Regina (Oslo, 1996), Tanja Ribič (Dublin, 1997), Vili Resnik (Birmingham, 1998), Darja Švajger (Jeruzalem, 1999), Nuša Derenda (København, 2001), Sestre (2002, Talin), Karmen Stavec (Riga, 2003), duo Platin (Istanbul, 2004) in Omar Naber (Kijev 2005). Sledili so Anžej Dežan, Alenka Gotar, Rebeka Dremelj, Quartissimo, Kalamari in ansambel Roka Žlindre, Maja Keuc, Eva Boto, Hannah Mancini, Tinkara Kovač, Raay in Marjetka Vovk, Manuela Brečko, Omar Naber, Lea Sirk in lani Zala Kralj in Gašper Šantelj.




Deli s prijatelji