POGREB

Slovo od mame Saše Lendero: Zala, naj ti bo lahka zemljica

Objavljeno 30. november 2019 14.22 | Posodobljeno 30. november 2019 12.43 | Piše: T. V.

Ganljivi zapis astrologinje Eme Kurent ob smrti Zale Lendero.

Zala in Saša Lendero. FOTO: zaslonski posnetek
Pred dnevi je po hudi bolezni umrla Zala Lendero, kar je včeraj potrdila tudi njena hči, znana slovenska pevka Saša Lendero. »Moja draga, ljubljena mamči je odšla ... Po dveh letih borbe, polne upanja, razočaranj in drobnih lučk uspehov smo jo vendarle morali spustiti iz ljubečega objema svojih rok. Iz svojih src pa je ne bomo nikoli!« je med drugim zapisala Saša.

Od Zale, ki je bila z možem Frenkom, priznanim bioenergetikom, ena prvih, ki sta pri nas delovala na področju naturopatije in drugih oblik alternativnega zdravljenja, se je poslovila tudi znana astrologinja Ema Kurent: »Pomagala sta tisočim, a Zalo je zdaj premagala bolezen, ki se trdovratno upira tudi najbolj naprednim dognanjem in naporom tako uradne kot alternativne medicine. So meje, meje vsega.«

image
Zapis Eme Kurent ob smrti Zale Lendero. FOTO: Facebook
Preostanek zapisa Eme Kurent ob smrti in pogrebu Zale Lendero objavljamo v celoti:
»In na drugi strani je... Kaj? Skrivnost. Poskušamo jo pojasniti na ta ali oni način. Imamo mnenja, prepričanja, verovanja, slutnje. Nič ni dokazano, nič preverjeno - ker ne more biti. Vsa pričevanja o svetlobi na koncu tunela, o življenju duš in ponovnih inkarnacijah na Zemlji so le opis stanja, ki ga doživljamo, ko smo živi. Nihče, ki je zares umrl, se nam še ni javil, da bi nam povedal, kako in kaj.
Z Zalo sem zadnjič govorila 1. novembra letos. Stala sem na vrhu hriba, vse naokrog je bila megla. Poklicala me je - ne zato ker bi od mene kaj hotela, ampak zato, ker mi je želela nekaj dati. Do konca se je razdajala, ta čudovita duša. Zmenili sva se, da se slišiva čez teden, ko bom doma, toda ni me več poklicala in izvedela sem, da je preslaba, da bi še komunicirala.
Danes, na pogrebu, sem razmišljala - kako to, da me je poklicala ravno takrat? Končno, ta dan je bil praznik, in slišali sva se le poredko. Ko sem pospravila telefon v nahrbtnik, sem zlezla višje, vse do tam, kjer so se megle zgostile v mehko belo preprogo, nad katero je sijalo sonce in se razprostiralo sinje modro nebo. Mogoče pa je to pot, ki jo je tudi ona prehodila? Iz megle proti soncu. Iz tu-zemske sivine v neskončno modrino. Morda je bil njen klic sporočilo, ki se ga tudi sama ni zavedala. Morda je zaslutila, da grem navzgor, in se nekako začutila v tem vzpenjanju. Navzgor, proti večnosti.
Glejte, ne vem, kaj pride potem. Vse dopuščam, nič pa ne vem, tako kot nič ne ve nihče drug. Opisujem le, kaj vidim in kaj čutim. In morda je vse skupaj tako zelo preprosto kot je preprost lep sončen dan, ki ga ugledamo potem, ko pridemo "višje". S telesom ali duhom, saj gre le za dve različni obliki obstoja. In oboje smo - mi.
Zala, naj ti bo lahka zemljica in gostoljubno tvoje Nebo
«
Deli s prijatelji