INTERVJU

Miša Molk: Gledalcev ne smeš nikoli podcenjevati

Objavljeno 12. marec 2019 17.22 | Posodobljeno 12. marec 2019 17.17 | Piše: Dejan Vodovnik

Je profesionalka od glave do pete in svojevrsten lakmusov papir okusov, frustracij in predsodkov slovenske javnosti.

Urednica, novinarka, profesionalka FOTO: ŽIGA CULIBERG
Miša Molk je v štirih desetletjih delovanja na nacionalni televiziji postala avtoriteta na področju televizijskega zabavnega voditeljstva in novinarstva, tudi teve ikona, lakmusov papir okusov in tudi »frustracij in predsodkov slovenske javnosti«, kot je pred časom dejala kolegica Vesna Milek.

Bila je glavna in odgovorna urednica razvedrilnih in športnih programov pa tudi varuhinja pravic gledalcev, zdaj intervjuja znane od tu in tam. V svojem profesionalnem stilu meče rokavico mlajšim kolegom.
image
Če ni kaj misliti, se niti dobro nasmejati ne moreš. FOTO: ŽIGA CULIBERG

Ko se poglobiš v njen zajetni dosje, ki ga hrani Delova dokumentacija, najdeš zanimivo galerijo najrazličnejših podob, poskusov analiz njene osebnosti, hvalospevov, očaranosti, posejano s kako liso senzacionalističnih škandalčkov. Prejela je kup nagrad in priznanj. Profesionalka od glave do pete.

Ema, izbor slovenske predstavnice za Pesem Evrovizije, Eurosong 2019, ki bo maja v Izraelu, je mimo. Ste ga gledali?
Sem, sem. Šaltala z Eme na Doro (hrvaški izbor predstavnice za Eurosong, op. a.) in nazaj.

O okusih se ne sprašuje, vendar me vseeno zanima, ali vam je pesem Tih deževen dan še vedno pri srcu.
No, ni med mojimi prvimi tremi. Mi je pa Cole zelo simpatičen.

Se oproščam, napačno zastavljeno vprašanje: katero pesem od dosedanjih, se pravi od leta, ko so Cole Moretti in 1xBand zastopali Slovenijo, do danes, bi poslali na letošnji izbor?
Pesmi nobene, kot izvajalko pa takoj Majo Keuc.

Zdaj mi pa, prosim, povejte, s kom je kaj narobe, z zmagovalcem, ki je vedno napačen, ali z ljudmi, gledalci, ki vedno izberejo napačnega, da nas zastopa na evrovizijskem odru?
Prav nič ni narobe z ljudmi. Različni smo in tudi mnenja bodo vedno zelo deljena. Morda bi bilo le vredno poskusiti tudi v avtorje in izvajalce vložiti nekaj sredstev, da bi pridobili tudi tiste, ki se ne prijavijo na Emo. Seveda pa se nekateri tudi zaradi tekmovanja ne prijavijo, ker se zbojijo glasovanja, ker pač ne želijo biti osmoljenci.

Vam laska, ko vam pravijo prva dama slovenske Eme?
Odvisno, kdo to reče.

Nekdo mi je rekel, da gre zdaj, ko je nacionalna televizija pod streho spravila izbor popevke za Evrovizijo, ta televizija oziroma zabavni program lahko na dopust. Do priprave novoletnega programa. Do neke mere bi se strinjal. V čem je težava? Res le v denarju?
No, to je kar žalitev za ljudi, ki delajo. O vsebinah bi pa lahko kaj rekla. Se pa zdi, da bo razvedrilni program vsaj malo spet zaživel. Nove oddaje pripravljajo, nekaj jih je že v teku.

Se vam zdi, da je prišel čas teležajfnic in kvizov? Si gledalci res želijo le tega?
Ja, oboje se očitno dobro gleda. Ampak, veste, tudi žajfnice so lahko dobro ali pa slabo narejene. Da imamo Slovenci radi kvize, da smo zelo ugankarski narod, je pa že stara zgodba.

Analitiki v padanju rejtingov tega ali onega politika in stranke nenehno vidijo paniko. Je tudi po hodnikih nacionalne televizije zaradi domnevnega padanja rejtingov gledanosti zaznati kanček panike?
To niti ne, saj večina oddaj zasleduje predvideno gledanost. Več skrbi povzročajo sredstva, ki jih je res premalo.

Ste otrok nacionalke. Na Hrvaškem nacionalno televizijo bojkotirajo politične stranke in nevladne organizacije zaradi domnevne cenzure. Menite, da je kaj takega mogoče tudi pri nas?
Saj lahko marsikje preberete, kako se ščuva proti plačevanju prispevka. To je precej odkrit odpor do vsebin, ki jih javna televizija sporoča. Seveda ima to dve plati; na eni strani gre za politični pritisk, ki se mu je treba upreti, po drugi pa, kar me bolj skrbi, gre za nezadovoljstvo nad programsko ponudbo v celoti, premalo časa in prostora se namenja raznoterim žanrom in vsebinam.
Ščuvanje proti plačevanju prispevka je precej odkrit odpor do vsebin, ki jih javna televizija sporoča.


Čuti se, da se v ljudeh naseljuje avtocenzura, torej vnaprejšnja zavora, kaj sploh reči in kako narediti prispevek. Kar je pa izjemno pogubno in nevarno. Javna televizija ne sme biti strankarski PR in z ekipo leteti na vse strankarske tiskovke. Je pa obstoj javne televizije nadvse pomemben, saj bi z njeno ukinitvijo izgubili dragoceni program, ki ga druge teve mreže ne ponujajo. Govorim o oddajah o kulturi, o odličnih dokumentarcih, o otroškem in mladinskem programu, o izobraževalnih oddajah in ne nazadnje tudi o radijskem programu, ki k programski ponudbi RTV Slovenija prispeva pomemben delež.

Vem, da se na vsako oddajo, na vsak prispevek res temeljito pripravite. Menite, da so mladi televizijci danes dobro pripravljeni za nastope pred kamero?
Vsevprek ne morem govoriti. Saj veste, odločujoč faktor je človek. Koliko se poglobi v temo, koliko znanja in radovednosti premore, koliko je pri delu samostojen in strokoven.

Včasih dobim občutek, da mladi novinarji na nacionalni televiziji, nič drugače ni niti na t. i. komercialnih, podcenjujejo gledalca, v prvi plan pa dajejo sebe. Vse prevečkrat je namreč slišati Jaz sem se pogovarjal, jaz sem bil, ko sem jaz stisnil roko, bil sem prvi … Bi se strinjali s to trditvijo?
Ja, ja, tudi to slišim … Žal. Dobro je sicer vedeti in povedati, da se je že kdo prej ukvarjal s katero temo. In jo potem ti nadgradiš. Sicer pa je reality verjetno tudi pri nekaterih voditeljih in novinarjih povzročil, da želijo predvsem sami sebe zagledati na zaslonu. To je zagotovo povezano tudi s tem, da se novinarji in voditelji danes mnogo hitreje kot včasih postavijo pred studijske luči. Veste, gledalci hitro začutijo, ali želi voditelj lesti v ospredje.
Čuti se, da se v ljudeh naseljuje avtocenzura, torej vnaprejšnja zavora, kaj sploh reči in kako narediti prispevek. Kar je pa izjemno pogubno in nevarno.


Dober in spoštovan urednik bi mu znal in moral to hitro in sprejemljivo razložiti. Sama sem gledalce vedno izjemno spoštovala, saj sem se zavedala, da ne gre za neko brezoblično množico, ampak da bo zagotovo nekdo tam v domačem okolju pričakoval več, kot sem ponudila. Skratka, gledalcev ne smeš nikdar podcenjevati.

Nekje ste povedali, da je bila ena od knjig, ki ste ji namenili nekaj svojega bralnega časa, tudi Skrivnost slave mehiškega pisatelja in esejista Gabriela Zaida.­ Ne gre za slavo estradnikov, pač pa pisateljev in pesnikov od antike do danes, ki jih avtor analizira in je kritičen, če so preveč izpostavljali sebe in svoja življenja. Gre za preveč neposredno iskanje vzporednic s katerimi televizijci novejšega kova?
Jaaaa, to je izjemna knjiga, za mislit in za smejat se! No, saj če ni kaj misliti, se niti dobro nasmejati ne moreš! Lahko povlečemo vzporednice s komer koli, ki misli, da mu je par žarkov odprlo vrata zunaj vsakdanjosti. Povezati se je treba z življenjem, ne pa s slavo, s katero si marsikdo še riti ni mogel dobro obrisati, ko je pošla.

Da ne zaideva na stranpota. Kaj berete zdaj oziroma s čim si krajšate čas, ko niste pred kamerami?
Ja, stranpota raziskujem in pred podzemljem se varno ustavim. Zanima me vse, kar je čez. Ker vse, kar je tu, je preklemansko preračunljivo.

Oba sva iz medijev. Že leta. Kako pa vidite svet zunaj najinih medijev?
Resničnost je bolj kruta. Manj zmanipulirana kot mediji. Ne bežim od realnosti, treba jo je videti in čutiti. Lasten, ta mali, samo tvoj svet pa mora obstajati.

Jože Potrebuješ pravi, da smo v državi kavbojcev in Indijancev, belih, rdečih … prepirljivih, nepoštenih, goljufivih, poštenih in dobrih. Če bi morali izbrati pesem, ki bi jo namenili državi, v kateri živiva, imate kakšno favoritko?
Ah, Jožko … pa kavbojci in Indijanci … pa vsi v vrsto, hopsa, hopsa … Tudi Jožko bi moral kdaj poslušati in slišati vsaj Dory Previn in Martho Redbone, če že govoriva o kavbojcih in Indijancih. Naša država … hmmm in pesem … Težka bo, naša država se tako in tako še ni odvadila ploskanja vsevprek …
Povezati se je treba z življenjem, ne pa s slavo, s katero si marsikdo še riti ni mogel dobro obrisati, ko je pošla.


Ja, rada ploska, zato bi ji namenila pesem, kjer glasba že sama po sebi zgolj zaradi poskočnih ritmov še ne povzroči evforije, pa bomo videli, kdo bi prvi glasno združil dlani in zmedel tišino.

Za koga boste navijali na letošnjem tekmovanju za Pesem Evrovizije, ki bo v Izraelu?
Takoj ko bom slišala vse pesmi, sporočim. Naša pesem mi je všeč … Ne vem pa, v kakšnem naboru drugih bo nastopila. Vsekakor jima želim, da odneseta s seboj to, kar sta prinesla nam.
Deli s prijatelji