Bruno Šulman: Za nekaj let bom zapustil Slovenijo

Naziv masterchef Slovenije, pokal in 50.000 evrov nagrade bodo za 21-letnega Bruna Šulmana iz Ljubljane, zmagovalca sedme sezone priljubljenega kuharskega šova, dobra referenca in spodbuda, da bo z velikim korakom stopil na pot do sanj. Zmaga v šovu je šele prvi korak, prizna, a da bi uresničil svoje največje želje, je treba še veliko prehoditi.

Njegov načrt je povsem jasen: »Denar bom namenil za izpopolnjevanje v Franciji, kulinaričnem središču, naprej bi rad delal v restavracijah po svetu z Michelinovo zvezdico. Šele nato bi se s pridobljenim znanjem vrnil v Slovenijo in v središču Ljubljane odprl restavracijo z visokokulinarično ponudbo.« Poln zanosa, radovednosti, premišljenosti, zrelosti, študioznosti in mladostniške domišljije nas je prepričal, da bomo jedi z njegovim podpisom lahko tudi okušali, ne le gledali.
 

Starši odsvetovali vstop v oddajo

Starši nad njegovim razmišljanjem, da bi se prijavil v oddajo, niso bili navdušeni. »Verjetno so mi želeli prihraniti precej stresa, ki pride zraven. Seveda želijo najboljše za otroka, zato so me želeli zaščititi. Ampak bil sem odločen, da grem, in potem so tudi oni to sprejeli in mi bili v podporo,« pravi Bruno, ki prizna, da je bilo v šovu naporno zaradi dolgih snemalnih dni in mesečne izolacije, a da je bilo vseeno vredno vsake sekunde. Ob dvignjenem pokalu visoko v zrak je Bruno, čigar jedi so žiranti že kar vikali, od sreče zajokal. Orosile pa so se tudi oči njegovih domačih, ki so pokali od ponosa ob spremljanju televizijske oddaje, in čeprav je Bruno že decembra končal snemanje, je moral vse do nedavnega svoj zmagovalni pokal skrivati.

»Skril sem ga na dno garderobne omare in vsake toliko časa sem ga malo pogledal in bil hvaležen za to izjemno potovanje in izkušnjo. Zdaj je na svojem mestu – na polici s pokali – in sije v vsej svoji lepoti,« se ponosno zasmeji. Prizna tudi, da ni minil dan, ko ga kdo ne bi vprašal, ali je zmagovalec, a mu je uspelo, da se ni zagovoril. »Moja taktika je bila, da se samo nasmejim, in rečem ‘ja ja’. Je pa res, da če bi dobil en evro vsakič, ko me je kdo vprašal, ali sem zmagal oziroma kdo je zmagal, bi si prislužil že dvojno glavno nagrado.« Pri osredotočenosti na kuhanje in sestavljanju jedi so mu morda bolj kot študij psihologije, ki ga namerava zaključiti v letu ali dveh, pomagale izkušnje s športnih tekmovanj. »Imam večletno prakso z atletiko, v kateri so tekme enako stresne in živčne, zato se je treba znati pripraviti. In ti psihološki vidiki so mi prišli zdaj še kako prav, da sem se pravi čas znal pomiriti,« pove prvi v šovu.
 

Cilji so jasni, sanje so uresničljive

Ko sta pred Brunom štedilnik in lonec, ga prime želja po eksperimentiranju v kuhinji. Najbolj nore jedi je okušal v restavraciji v Londonu, kamor so ga za 18. rojstni dan odpeljali starši. Navdušen je bil tudi nad restavracijo Bineta Volčiča, kjer mu je bil všeč moderen stil, veliko željo pa ima tudi obiskati vrhunske slovenske chefe, kot so Ana Roš, Jorg Zupan, Tomaž Kavčič. Njegov najljubši kuharski mojster je Italijan Massima Botturo, ki ga še ni obiskal. Mladi kuhar še pove, da trenutno ne bo delal v restavraciji.

»Za začetek bi delal svoje reči, svoje projekte, ne bi se rad kje zaposlil, ker bi rad kuhal svojo hrano. Rad bi, da ljudje, ki so me gledali po televiziji, lahko tudi poskusijo mojo hrano, in to je moj cilj v tem letu. Da bi čim več ljudem postregel hrano s svojim podpisom.« Cilji za letos so jasni. Kaj pa prihodnost? »Po študiju psihologije bom šel v tujino na študij kulinarike, potem pa bi rad delal v najboljših restavracijah na svetu z Michelinovimi zvezdicami. Po vrnitvi v Slovenijo bi šel še na izobraževanje k slovenskim chefom, kjer bi se zagotovo še česa naučil. Želje so naučiti se toliko, da bi potem v središču Ljubljane odprl svojo restavracijo,« pove iskreno.


Njegov stil je visoka kulinarika, kar znajo povedati tudi njegovi domači in prijatelji, ki imajo posebno čast okušati njegove jedi. Ob proslavitvi trofeje je doma pripravil del svoje finalne jedi – pečen srnin hrbet z zeliščnim čajem, raviolom s kostanjevo kremo in prepeličjim rumenjakom, pirejem rdeče pese ter omako s čajem in praženimi orehi. Ko ne je na študentske bone, si doma najpogosteje skuha testenine. Običajne testenine z neobičajno omako, kot je denimo iz soka buče s pomarančno lupinico, espumo iz buče in bučnega olja in povrhu nasekljana bučna semena. S tem receptom bi navdušil tudi otroke, je prepričan Bruno in pravi, da bi bila najmlajšim všeč tudi korenje in pesa iz pečice, saj pri pripravi ohranita največ sladkobe.
 

Na študij v Pariz s punco

Sladko življenje pa bi ga čez dobro leto lahko čakalo tudi v Parizu, glavnem mestu Francije, prestolnici kulinarike, kamor bi odšel na študij. Ob njem bi bilo tudi njegovo dekle, ki ga pri vsem podpira. »Seveda bi šla z mano v Pariz, mesto ljubezni. Res sem hvaležen za vso podporo, ki mi jo nudi,« pove Bruno. Zdi se, da mu gre vse kot po maslu in da mu iz rok nič ne leti, o čemer so prepričani tudi sodniki kuharskega šova. Bine Volčič, Luka Jezeršek in Karim Merdjadi so ob koncu oddaje 21-letnemu Brunu dejali, da takšen material potrebujemo v slovenski kulinariki.


Na vprašanje, ali bi se zdaj, ko ima v rokah pokal, drznil ocenjevati njihovo jed, pove spoštljivo: »V čast mi je bilo, da so bili tako navdušeni nad mojo hrano, a oni so tisti, ki so uveljavljeni in glavni v svojem poslu. Jaz grem počasi, ampak zanesljivo v tej smeri.« Mogoče pa bomo čez leta, ko se Bruno vrne s svojega kulinaričnega popotovanja po svetu, vendarle priča izzivu, ko bo nekdanji učenec ocenjeval svoje učitelje. Srečno, Bruno!