DOKUMENT O GENERACIJI

Antologija, ki gre v ušesa

Prihaja svojevrsten dokument o generaciji, ki je videla in predvidela, o otrocih, ki so prišli iz prihodnosti.
Fotografija: Naslovnica antologije punka pri nas FOTO: JOŽE SUHADOLNIK
Odpri galerijo
Naslovnica antologije punka pri nas FOTO: JOŽE SUHADOLNIK

»Gre za antologijo, ki jo lahko slišite,« pravi Esad Babačić, ki je uredil in zbral vse potrebno za antologijo punk poezije pri nas. Na policah bo kmalu. Velika večina pesmi iz antologije ima tudi zvočni odtis. Vsaka je nekoč bila komad, zapet, deklamiran ali zgolj povedan. Svojevrsten dokument o generaciji, ki je videla in predvidela, o otrocih, ki so prišli iz prihodnosti. Posvečena je Branetu Bitencu, piscu besedil in pevcu novovalovske skupine Otroci socializma.


»Dolgo nisem mogel napisati ničesar o punk poeziji. Preveč je bolelo tisto, česar nismo izrekli, izkričali do konca. Prekleto, res škoda, je v potu svoje depresije sikal Brane, ki je edini izpolnil svoje pesmi. Jih dokončal. Zares dokončal. Podpisal s svojim življenjem. Z rdečo, ki pride iz krvi. Zaradi njega nisem mogel povedati nič. Čeprav sem imel zbrane vse pesmi in je bilo delo že narejeno. Zaletaval sem se v stene, da bi doumel, zakaj je bilo vse tako zares in čemu smo morali vse to preživeti, še preden smo vsaj približno dozoreli. Ja, morda pa je eden od odgovorov ravno v tej poeziji, ki smo jo nekoč peli, predvsem pa recitirali, ne da bi se tega zavedali. Toliko življenja, ki je sekalo iz teh neurejenih, razmetanih stihov, v katerih se je steklo na kubike otožnosti, besa pa tudi nemoči. Nikoli jim nismo bili kos, zato smo jih odvrgli, pustili tam na meglenih asfaltnih prostranstvih, ne da bi vedeli, kaj smo zares sporočili. Brane je to naredil prej, dosti prej, ker je želel dozoreti, postati vsaj približno pozitiven, seveda na svoj način. A ga je ta poezija spremljala kot tiha megla usode, dokler ga ni dohitela.
In jo je šel pogledat, tako kot jo bomo šli pogledat vsi. Ljudje pa so hodili mimo in se naslajali, ker so vedeli, da so sami krivi. Zdaj so ti isti ljudje razvrščeni drugače, a je njihov prezir še vedno isti, ker morajo biti tako pofukano normalni. Kaj je normalno, ne ve nihče več,« pravi Esad Babačić.


Danes je pozitivno roganje obglavilo duha, še dodaja Esad, in zato je čas, »da nekdo spet zakriči: zamenite mi glavo, zamenite mi oči, tud jest bi bil pozitiven, kot ste vi«. Kdor ne sliši cinizma v teh verzih, ne bo slišal te poezije, ki še vedno čaka na svoje otroke. Kot vlak, ki drvi vate, ti pa se lahko le še obrneš, preden te zadene.

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas