Pogovor na domačem vrtu se je začel z vprašanjem, kje je sploh Janov dom. »To je zelo težko opredeliti. V Škofji Loki živita brat in mama, zato je brez nadaljnjega tam moj dom. Letos pa sem prvič po osemnajstih letih začutil, da sem doma tukaj. Ne sprašujte me po razlogu, ker ga nimam. Zaljubljen sem v obalo in selitev v Strunjan je bila moja najboljša življenjska odločitev. Rad imam tišino, mir, čeprav me prijatelji že zafrkavajo, da imam možgane devetdesetletnika. Nisem upokojenec, le ne navdušujejo me nasilne zabave, razni VIP-sprejemi, pogovori, kje je bil kdo na morju, smučanju. Tega sicer ne preziram, mi je pa dolgčas ob tako površnih razpravah,« pove brez zadržkov in nam razkrije, koliko žensk mu je v njegovi kuhinji pripravilo kosilo. »Samo dve do zdaj sta se sami domislili, da bi mi lahko kaj skuhali, vse ostale čakajo, da jih peljem v restavracijo. Sam nisem ravno spreten za štedilnikom, tudi okolice ne urejam, ampak imam oskrbnika, ki je zadolžen za te stvari. Se pa s prijatelji ob dobri kapljici in resnih pogovorih večkrat usedemo za to mizo in modrujemo. Včasih tudi do poznih ur, ko se odpravim spat, zbujam pa se običajno okoli poldneva. Imam povsem obrnjen bioritem zaradi narave svojega dela,« pove in si prižge cigaro.
Tudi inteligentni
podležejo
V nadaljevanju pogovora izpostavi, kako je vesel, da ne živi več v prenapihnjenem balonu samozadostnosti, kot je to počel pri sedemindvajsetih. »Takrat sem bil sam sebi dovolj in imel sem povsem zgrešen pogled na svet ter svoje poslanstvo. Danes mi gre na živce, kadar slišim umetnike razlagati, da je njihovo poslanstvo slikati slike, pisati pesmi, snemati filme … Edino človekovo smiselno poslanstvo je nadaljevanje vrste. Vse ostalo smo si izmislili le zato, da bi bili tako presneto družbeno potrebni. Premišljeval sem, kako smo si moški ustvarili neko umetno stanje samopotrjevanja z uspešno službo, kariero, da bi si osmislili položaj in samim sebi dali pomen. Na drugi strani pa hočejo ženske, ki imajo to čudovito materinsko poslanstvo, z neko ihto verjeti v isto iluzijo, v katero smo padli moški. Že mi smo si nakopali lažno predstavo moči in se zafrknili, zdaj počnejo to še one. Povsem brez potrebe, kajti narava se bo nekega dne stresla kot pes, ki pride iz vode, in človeštva ne bo več,« modruje Jan in priznava, da je pri tem svojem prvotnem poslanstvu popolnoma zatajil. »Morda je bolj pošteno reči, da sem se nekajkrat narobe odločil, saj bi lahko to izpeljal, a nisem. Včasih mi je žal. Ne mislim si lagati – neuspešen sem, ker mi ni uspelo ustvariti družine in sem izgubil stik z naravo. Celotna družba je neuspešna, če upoštevamo, da samo zmanjka elektrike, pa se nam zdi, da je konec sveta. Vsi živimo v tem milnem mehurčku, v katerega nehote padeš. Predvsem področje lagodja nam je samoumevno, od tehnologije do raznovrstne hrane. Tisti, ki se borijo za preživetje iz meseca v mesec, se soočajo z resničnimi problemi. Zase sploh ne morem trditi, da jih imam, in ne maram zvezdnikov, ki tarnajo, da nimajo miru. Pa kaj potem, če nas slikajo na vsakem koraku, to sploh ni tegoba življenjskega pomena. Problem ima človek, priklenjen na bolnišnično posteljo, z mislijo na to, ali bo preživel. Kako so uničili naš um s tem potrošništvom! Lahko si še tako inteligenten, pa boš podlegel. Tudi jaz padem na te zvijače, in četudi se zdaj pogovarjava prav o tem, bom lahko že jutri nasedel. Dobro se je vsaj zavedati, da si budala,« se iskreno zasmeji in ob požirku merlota resno nadaljuje: »Vse te okoliščine lahko hitro vodijo v izgubo volje in depresijo. Narava nam vsak dan kaže, da je življenje borba, in proti krivicam se je treba boriti.«
Sem slab človek, ker imam težave?
Ob besedi depresija sva se dotaknila teme, ki je v družbi še vedno prepovedana, in prav tabuji se zdijo Plestenjaku naravnost smešni. »Prijateljica mi je potarnala, zakaj je tako preprosto reči, da imaš novo plombo, ne pa tudi priznati, da imaš silikonske vsadke. Pri moških je podobno – ko skrivajo, da jih peče med uriniranjem in imajo težave s prostato. Tudi jaz jih imam, z leti se jih je nabralo kar nekaj in nikoli jih nisem skrival. Bil sem že pri psihologih in psihiatru, kjer sem poiskal pomoč. Vsak človek se na pragu prehoda v popolno samostojnost in odgovornost sooči z nemočjo. V tistem trenutku potrebuješ mnenje strokovnjaka. Boril sem se s tesnobnostjo, pa zaradi tega nisem slab človek. Smo res še vedno tako primitivni, da sta ženska, ki ne more zanositi, ali moški, ki ne more imeti otrok, manjvredna?! Iti k fizioterapevtu ni nič takega, nekaj strašnega pa je obiskati psihoterapevta. Ljudje o tem ne govorijo na glas, menda se bojijo, da bi kdo zlorabil njihovo iskrenost. A ne razumem, kako bi proti meni uporabili dejstvo, da imam napake, telesne in psihične težave, saj resnice vendar ne moreš zlorabiti. Po eni strani smo tako razviti in odprti, po drugi pa v glavah vlada popolni srednji vek. Ne obsojam zadrgnjenih ljudi, pomembneje je, da se sami ne bojimo svoje odprtosti,« poudari in opozori na še eno resnico. »Teže se spustimo v globino veselja kot globino žalosti in teže se je veseliti tuje sreče kakor biti sočuten do tuje nesreče. Pri sočutju poveličuješ sam sebe, kako si dober človek, medtem ko je veselje tuje sreče zame najbolj iskreno čustvo in največji kompliment. Pravega prijatelja ne spoznaš v nesreči, ampak v sreči,« je prepričan.
V formi zase in za občinstvo
Poln razodetij je Jan spregovoril še o nečimrnosti, ki je sestavni del slehernega umet-nika. »Vsi smo malce nečimrni, posebej ljud-je na odru smo bolj ekstravertirani, in trditi, da to ni res, je laž. Verjetno kompenziramo neko mladostniško pomanjkanje samozavesti. Včasih razmišljam, kaj me je pri tistih letih tako zaznamovalo, pa se spomnim, da sem bil buckast otrok, kot najstnik pa nisem bil prav spreten z dekleti. Bilo je dovolj, da me je samo ena zavrnila, pa je izzvala v meni željo po prepoznavnosti, po slavi. Tako banalen je lahko razlog, da te nekam odpelje,« razkrije za konec in nas povabi na nepozabni glasbeni spektakel, ki ga bo 22. septembra v ljubljanskih Križankah uprizoril skupaj s simfoniki.
